NADŠKOF IZ PERZIJE PODELI V CELJU ODPUSTEK ŠMARNOGORSKIM BOŽJEPOTNIKOM
Listina nadškofa Janeza iz Sultanije, spisana v Celju leta 1411
Dne 14. maja 1411, v prvem letu pontifikata papeža Janeza XXIII., je v Celju dominikanski misijonar in perzijski nadškof Janez iz Sultanije spisal listino s katero želi, da bi romarji redno obiskovali cerkev blažene Device Marijena Šmarni gori, za kar jim je podelil tudi odpustek. Listina odpira troje zanimivih vprašanj: zakaj je 1411 prvo leto papeževanja Janeza XXIII., zakaj je spisana v Celju in zakaj podeljuje odpustke nadškof iz Perzije? Pričujoči sestavek poskuša odgovoriti na zastavljena vprašanja tako, da postavlja to listino v širši zgodovinski in geografski, kakor tudi politični kontekst.
»TUDI LAŽJE DELO, ČE TRAJA 13 UR IN POL NA DAN, JE PRENAPORNO ZA NEŽNA OTROŠKA LETA IN UBIJA DUHA«
K zgodovini otroškega dela v ljubljanskem guberniju
V članku predstavljamo poročilo okrožnih uradov v Ljubljani, Postojni, Novem mestu in Beljaku ter ordinariatov ljubljanske, lavantinske in krške škofije in direkcije Društva za podpiranje in pospeševanje industrije in obrti v Notranji Avstriji ljubljanskemu guberniju glede otroškega dela v tovarnah. Anketa je v letih 1839/1840 potekala v celotnem cesarstvu z namenom raziskati ali se obstoječi predpisi upoštevajo in ali je potrebno sprejeti nove, bolj določne zakonske ukrepe, njen rezultat pa je bil ureditev delovnega časa otrok zaposlenih v tovarnah z odlokom dvorne pisarne iz leta 1842. Poleg tega v članku predstavljamo še zakonodajo, ki se je nanašala na ureditev tozadevne problematike v Habsburški monarhiji, od prve cesarske odredbe iz leta 1786, do Obrtnega reda iz leta 1859. V zvezi s tem omenjamo še nedeljske šole in ponavljalni pouk, prav tako tudi poskuse ustanovitev tovarniških šol.
Iz poročila je razvidno, da je bilo tovarniško delo otrok v slovenskih deželah prisotno v ajdovski in ljubljanski bombažni predilnici, ljubljanski sladkorni rafineriji in nekaterih koroških obratih, vendar pa zaradi slabe koncentracije industrije na tem prostoru ni bilo močneje razširjeno.
ENA DRŽAVA, EN DENAR?
Zelo kratka, vendar toliko bolj burna zgodovina enotnih državnih valut na Slovenskem
V članku so opisana več kot dvestoletna prizadevanja po vzpostavitvi državnih valut v državah, kjer so živeli tudi Slovenci (habsburška monarhija, Ilirske province, prva in druga Jugoslavija, italijanska, nemška in madžarska okupacija, Republika Slovenija). Državne oblasti so si v 19. in 20. stoletju vneto prizadevale poenotiti različne vrste denarja, ki so krožile na njihovem ozemlju. S tem so hotele okrepiti skupno identiteto, državo gospodarsko integrirati ter voditi samostojno makroekonomsko in fiskalno politiko. Ves ta čas pa so enotnost državnih valut na celotnem ozemlju države venomer ogrožali tako različni politični (vojne, revolucije in spremembe državnih meja) kot gospodarski (pomanjkanje državnih valut, inflacija) dejavniki.
TAKEGA PRIZORA VENDAR NI MOGOČE PRENAŠATI!
Obstrukcija v kranjskem deželnem zboru v začetku 20. stoletja
Avtor opisuje primere obstrukcije v kranjskem deželnem zboru v začetku 20. stoletja, ki so se očitno zgledovali po obstrukciji v dunajskem državnem zboru. Primerja razne oblike obstrukcij, ki sta jih izvajali najprej klerikalna, zatem pa liberalna stranka in med katerimi je prihajalo do cele vrste komičnih prizorov.
PEKLENSKI STROJ V MONAKOVSKEM VOZU
Ustaški terorizem in njegova slovenska žrtev
Diktaturi kralja Aleksandra in njenemu avtoritarnemu režimu sta se najodločneje uprli dve, dokaj šibki in z večih vidikov marginalni politični skupini oz. gibanji s skrajnih polov jugoslovanskega političnega spektra, internacionalistični komunisti s skrajne levice ter hrvaški nacionalisti z najbolj desne strani hrvaške politike. Medtem ko je bila komunistična »vstaja« v kali zatrta, je bilo ustaško gibanje s svojimi terorističnimi akcijami dosti nevarnejše, uspešnejše in brezobzirnejše. Ena najodmevnejših in najbolj krvavih diverzij, ki so jo izvedli ustaši, je bila eksplozija na vlaku München-Beograd, 2. avgusta 1931, v kateri so življenje izgubile tri nedolžne žrtve. Med njimi tudi Janko Lešničar, ugledni celjski liberalni politik, novinar in gospodarstvenik.
»DVIGAM TO ČAŠO ZA BRATSTVO IN ENOTNOST NAŠIH NARODOV«
Po končani drugi svetovni vojni je komunistična oblast v novi Jugoslaviji trdila, da je narodno vprašanje rešila enkrat za vselej. Seveda pa to še zdaleč ni bilo res, saj se starih zamer med narodi in različnosti med kulturami ne da odpraviti enostavno z zamenjavo političnega sistema in drugačno organizacijo države. Pričujoči prispevek obravnava izražanje narodnostne nestrpnosti na gornjem Gorenjskem, kot se je ohranilo v dokumentih ohranjenih v arhivskih fondih Sodnika za prekrške Radovljica in Okrajnega sodišča Radovljica. Gorenjska je bila zaradi svoje industrije, npr. železarne na Jesenicah, velik cilj priseljevanja delavcev iz južnih republik, ki so s sabo prinesli svojo kulturo in navade, kar pa je dostikrat vodilo v konfliktne situacije z domačim prebivalstvom.