Filip ČUČEK
»Držite gobec«
Dečkov drugi deželnozborski mandat (1896-1902)
Avtor v prispevku analizira deželnozborske nastope spodnještajerskega poslanca Ivana Dečka v njegovem drugem mandatu (1896-1902). Ustanovitev slovenskih celjskih vzporednic leta 1895 je sprožila ostre reakcije med celotnim nemštvom v monarhiji in posledično prisilila Windischgraetzovo vlado k odstopu. Po Badenijevih jezikovnih naredbah leta 1897, ki so povzročile silovite nemške odzive, je spodnještajersko nemštvo dokončno in brez izjeme »bučno« odgovarjalo na vsako slovensko »akcijo«. Najbolj se je »izkazalo« pri obisku čeških visokošolcev v mestu ob Savinji leta 1899. Nemško-slovenska nasprotja so bila na prelomu stoletja prisotna na vsakem koraku, nemška stran pa je imela v nacionalnem boju mnogo boljše izhodišče, kar je tudi s pridom izkoriščala. Seveda se je vse ostrejši mednacionalni spopad kristaliziral tudi v graškem deželnem zboru.
Kathryn E. DENSFORD
Brambovci v železu
Merilo javne podpore v zaledju v času prve svetovne vojne
Med prvo svetovno vojno so se v Avstro-Ogrski začeli pojavljati veliki spomeniki, okovani z žeblji, prvi na začetku leta 1915. Najpogosteje so imeli podobo srednjeveških vitezov ali ščitov. V prispevku omenjene spomenike obravnavam kot vsehabsburški pojav, namenjen izkazovanju
ljubezni do domovine in ohranjanju obstoječih družbenih vlog spolov. Oblike in funkcije spomenikov – množično izkazovanje zvestobe domovini, zbiranje prostovoljnih prispevkov, izražanje zvestobe cesarju in ohranjanje spomina na mrtve – razkrivajo, kako so državni in lokalni nosilci moči z omenjenimi skulpturami z moškimi obeležji krepili domoljubje in zvestobo monarhiji. Monarhija in lokalne oblasti so si s pomočjo spomenikov in z njimi povezanimi slovesnostmi prizadevale ohraniti ustaljeno delitev družbenih vlog po spolu, ki je temeljila na simbolu moškega bojevnika ter koncepta viteštva in žrtvovanja.
Urh FERLEŽ
»Danes pa gremo mi Savinci«
O Maistrovem vojaškem in literarnem delovanju v Celju
Rudolf Maister, general in umetnik, je v Celju preživel nekaj mesecev v letih 1913 in 1914. Opravljal je službo poveljnika bataljona črne vojske. Kljub kratkemu bivanju je z nekaterimi Celjani stkal pomembne vezi. Vključil se
je v mestno kulturno življenje, v tistem času je napisal nekaj svojih pesniških del. Posebej pomembno je bilo sodelovanje s skupino celjskih gimnazijcev, ki so se združili v literarno društvo Kondor. Dijakom je bil pesniški vzor in mentor, pomagal jim je pri izdajanju literarnega lista Savinja. Izšlo je pet številk, potem pa je izbruh I. svetovne vojne izdajanje prekinil, Maister pa je moral zapustiti Celje. Dijaki so pisali predvsem poezijo, po kvaliteti so izstopala dela Frana Roša in Srečka Puncerja. Mesto Celje se Maistra in Kondorja spominja s spominsko ploščo na fasadi poslopja I. gimnazije.
Franc KRIŽNAR
»Živel in deloval je med nemštvom in slovenstvom«
Josip Ipavec (1873-1921)
Avtor navede vsa relevantna biografska in bibliografska dejstva, ki so zadnjega iz dinastije kar štirih zdravnikov in slovensko-celjskih skladateljev Ipavcev (Alojz, Benjamin, Gustav in Josip) povzdignila na evropsko raven glasbene ustvarjalnosti. Josip Ipavec (1873-1921), katerega 100-letnico smrti obhajamo v letu 2021 z državno razglašenim Ipavčevim letom, je bil glasbeno najbolj izšolan od vse četverice, četudi čisto prave, profesionalne skladateljsko obrtne šole ni imel za seboj nihče med njimi. Josip je tudi edini, ki je največ vokalne glasbe (samospevi in zbori) komponiral na nemška besedila; med njimi najdemo tudi tako velika (evropska) pesniška imena kot so to npr. H. Heine, J. W. v. Goethe, E. Geibel, L. Uhland, N. Lenau, E. Schönaich-Carolath, J. Rodenberg idr. Njegov kronski življenjski opus je brez dvoma balet-pantomima Možiček (1900-01) kot prvi slovenski balet, manj ali skoraj neuspešen pa je bil s svojo opero/opereto Princesa Vrtoglavka (1905-10).
Marija Mojca PETERNEL
»V modo je vpeljala demokracijo«
Gabrielle Chanel v časopisih njenega časa
Članek je nastal na podlagi člankov in novic, natisnjenih v časopisju zlasti med obema vojnama. Vsebina novic in pestrost člankov, objavljenih v široki paleti časopisov – predvsem iz cesarsko-kraljeve prestolnice – daje pozitiven vtis, številčnost objavljenih prispevkov pa kaže na velik interes takratnega tiska do umetnice. Kolaž časopisnih prispevkov se dotika različnih, morda celo manj znanih tem, med katerimi zagotovo izstopa zgodba Chanelovega parfuma kot enega izmed akterjev v tistem času precej znane gledališke igre.
Božidar JEZERNIK
Potovanje od Goličave do Golega otoka
Pričujoči članek obravnava življenjsko pot učitelja Jožeta Jurančiča (1902–1998), ki je po končanem učiteljišču v Mariboru učiteljeval po raznih, bolj ali manj odročnih vaških šolah, kamor ga je zaradi njegovih komunističnih simpatij tedanja državna oblast kazensko premeščala. Zaradi svojih nazorov ga je med drugo svetovno vojno italijanska okupacijska oblast najprej več mesecev držala zaprtega v novomeških in ljubljanskih zaporih, potem pa ga internirala v koncentracijsko taborišče na Rabu.
V koncentracijskem taborišču je Jurančič že kmalu ustanovil najprej tajni partijski komite, potem pa še taboriščni odbor Osvobodilne fronte. Meseca septembra 1943 je taboriščni organizaciji OF uspel podvig, kakršnega zgodovina ne pozna. Približno 2000 neoboroženih internirancev je namreč razorožilo celotno italijansko vojaško posadko na Rabu, ki je štela 2200 dobro oboroženih in izurjenih vojakov in karabinjerjev. Še večji podvig pa predstavlja dejstvo, da prav nobenega vojaka ali karabinjerja niso likvidirali.
Po drugi svetovni vojni je Jurančič opravljal več visokih političnih funkcij vse do leta 1949, ko so ga aretirali in zaprli kot informbirojevca. Ker je kot zvezni poslanec užival poslansko imuniteto, je bil najprej do izteka poslanskega mandata zaprt pod drugim imenom. Potem pa je bil iz Ljubljane premeščen najprej v koncentracijsko taborišče Bileća in leta 1953 na Goli otok. Leta 1953 je izbruhnilo vprašanje ureditve državne meje med Italijo in Jugoslavijo. V propagandni vojni je jugoslovanska stran
močno poudarjala trpljenje rabskih internirancev in obnovila pokopališče, kjer je več kot tisoč internirancev ostalo za vedno. Pri tem delu so sodelovali interniranci z Golega otoka, med njimi tudi Jože Jurančič. Tako je ta na Rabu postavljal spomenik samemu sebi in veličastnemu zgodovinskemu dogodku, katerega vodja je bil. Na slovesnosti, ki je potekala na rabskem spominskem pokopališču 13. septembra 1953, pa njegovega imena ni omenil nihče. Niti njegovi najbližji sodelavci v taboriščni organizaciji OF ne.