Henrik Schollmayer Lichtenberg, upravnik posestva Snežnik
Henrik Schollmayer-Lichtenberg je bil po osnovni izobrazbi gozdar. Od leta 1884 pa do svoje upokojitve 1919 je bil zaposlen na snežniškem veleposestvu, sprva kot upravnik revirja Mašun, od 1903 pa kot direktor celotnega veleposestva. Poleg osnovnega dela se je zanimal še za celo vrsto drugih tem, o katerih je napisal celo več člankov. Nekateri med njimi so še danes osnovni vir za preučevanje posameznih tem v zgodovinopisju, etnologiji, meteorologiji in tudi drugod.
Pretep v Šantlovi veži
Avtor se v razpravi posveča analizi poteka prvega večjega nemško-slovenskega ekscesa, ki je privedel do fizičnih obračunavanj in dokončno razbil iluzijo o mirnem sožitju slovenskih in nemških meščanov. Potem ko prikaže stopnjevanje provokacij med nemskiml Turnarji in slovenskimi Sokoli ter burni potek dogodkov do katerih je prišlo v Šantlovi hiši v noči s 23. na 24. julij 1867, obravnava tudi neposredne in dolgoročne posledice, do katerih je zaradi škandala prišlo: zasedba Ljubljane z dodatnim vojaštvom, suspenz župana Coste, sodni proces in obsodbe glavnih akterjev, padec priljubljenosti slovenske stranke in s tem povezani poraz na občinskih volitvah l. 1868, slovenski bojkot nadaljnjih občinskih volitev, ki ga je v svoji užaljenosti dosegel Costa ter prihod nemške občinske vlade, ki je potem Ljubljani vladala kar 14 let.
Morala in pravila obnašanja v družinskem krogu v luči meščanskih bontonov
Avtorica na podlagi meščanskih bontonov obravnava družinsko moralo in pravila obnašanja v meščanskih krogih pred prvo svetovno vojno. Družinska morala se razkriva kot notranja ločnica družbe, kot tisti druzbeni mehanizem, ki vzdržuje status quo v meščanski družbeni poziciji, sloneči na nespremenljivosti ter kopičenju in ohranjanju privilegijev.
Stara pesem – mojstrovina Viktorja Parme in zmazek Ivana Cankarja
Pisatelj Ivan Cankar (1876 – 1918) , je leta 1898 poleg več drugih odrskih besedil prevedel v slovenščino tudi libreto Guida Menascija (1867 – 1925) za “dramatično romanco Stara pesem Viktorja Parme (1858 – 1925). Cankar teksta ni slovenil iz italijanskega izvirnika, temveč iz hrvaškega prevoda Augusta Harambašića. Delo, ki je temeljilo na motivih iz Heinejeve poezije, kljub več ponovitvam ni doživelo posebnega priznanja. Slovenski prevod Stare pesmi je dolgo časa veljal za izgubljenega, leta 1998 pa ga je Mitja Spreizer našel v Glasbeni zbirki Ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice.
Vladimir Levstik in Ivan Cankar: ali skrivnost je še vedno živa
S transkripcijo pisem Vladimira Levstika Ivanu Cankarju skuša avtorica osvetliti njun specifičen odnos. Padci in vzponi njunega prijateljstva se odražajo v njuni korespondenci z drugimi pisci. Po drugi strani, kazejo pisma njun način življenja in razmišljanja, ter odsevajo blišč in bedo literatov v dvajsetih letih 20. stoletja.
Milar Hodža in Srednja Evropa
Milan Hodža velja za nedvomno najpomembnejšega slovaškega politika v prvi polovici 20. stoletja. Bil je poslanec že v ogrskem parlamentu, svoj politični vrhunec pa je dosegel v 1. ČSR ko je bil med ostalim tudi edini nečeški predsednik vlade. S svojim politicnim razmišljanjem in delovanjem je presegel meje matične domovine ter veljal za vodilnega predstavnika evropske agrarne demokracije. Velik del svoje aktivnosti je namenjal ureditvi razmer v Srednji Evropi ter povezovanju in skupnemu nastopu njenih narodov, v čemer le videl ključ do umiritve napetosti in Evropi nujno potrebnega geopolitičnega ravnovesja. Njegove zamisli o srednjeevropski federaciji so naletele na somisljenike tudi v Sloveniji, saj je denimo Edvard Kocbek v temeljnih vprašanjih v celoti delil Hodževo vizijo bodočega srednjeevropskega ustroja.