Blaž JAVORNIK
S »SLOVANSKIM PREPRIČANJEM« MIMO ČRNOŽOLTIH OBMEJNIH KOLOV V DEŽELE HIPERBOREJSKEGA KRALJESTVA
»Potopisne črtice« Gvidona Serneca v Slovenskem narodu 1901–1902
Članek obravnava pozabljene »potopisne črtice« mladega pripadnika celjske, slovensko govoreče meščanske družine, kasnejšega celjskega odvetnika, sokolskega in kulturnega delavca dr. Gvidona Serneca, ki jih je v krajših in daljših časovnih presledkih objavljal liberalni časnik Slovenski narod v dobi slovenskih emancipacijskih bojev s pridihom (vse)slovanske vzajemnosti. Potovanja na Rusko so na prelomu stoletja, bodisi prostočasna ali (ob)študijska, veljala za najkoristnejšo deromantizirano streznitev v odnosu do (samo)oklicane glavne slovanske pokroviteljice, ki jo je pričenjal Fran Celestin, skozi potopisne zapise nadaljevali Matija Murko, Ljudevit Stiasny, Anton Aškerc, utrdil pa Bogumil Vošnjak. Sernečevi potopisni zapiski se zaradi časovne prerazdrobljenosti objav in neknjižne izdaje niso znašli v preglednem naboru slovensko pisanega potopisja, kljub temu pa predstavljajo vpogled v takratno mentalitetno zavest mladega, izkušenj in doživljajev željnega (po)potnika, ki načrtovana ali bežna srečanja in seznanitve izkoristi za primerjavo duševnih stanj in profilov dveh različnih slovanskih etnij.
Petra KAVREČIČ, Milan RADOŠEVIĆ
NA MORJE!
Izzivi turističnega razvoja v Istri v času Avstro-Ogrske in italijanske uprave s posebnim ozirom na leto 1925
Avtorja obravnavata turistični razvoj v Istri in na Kvarnerskih otokih konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, s poudarkom na pomenu modernizacijskih procesov, kot so bili izgradnja javne infrastrukture (prometne poti, vodovod), izboljšanje zdravstvenih storitev, sanacija turističnih objektov, ki so spodbujali razvoj te dejavnosti. Namen je predvsem preučitev poteka dogajanja v turistični sezoni leta 1925, ki je bilo razglašeno za sveto leto. Prispevek temelji na analizi relevantne znanstvene in strokovne literature, arhivskega gradiva in tiskanih medijev (slovenski, hrvaški, italijanski in avstrijski tisk), z vključevanjem statističnih podatkov o obiskovanju najprepoznavnejših obmorskih turističnih krajev v Istri in na Kvarnerskih otokih v avstrijskem in na začetku italijanskega obdobja.
Marija POČIVAVŠEK
UMETNOST PRODAJANJA ALI KAKO BITI DOBER TRGOVEC
Lik trgovca v prvi polovici 20. stoletja
Danes je v Sloveniji trgovski poklic dereguliran – odprava administrativnih ovir bi naj vplivala na večjo mobilnost in fleksibilnost pri iskanju dela in zaposlovanja –, zanj se ne zahteva posebna izobrazba. Odločujoči akterji so namreč presodili, da bo konkurenčen trg glede na zahtevnost in ozaveščenost porabnikov sam poskrbel, da se bo kakovost v trgovini stalno nadgrajevala. A v preteklosti še zdaleč ni bilo tako. Starejši slovenski trgovci so se večinoma s samoizobrazbo in s pridnostjo povzpeli do določenega blagostanja in ugleda. V moderni dobi, tu mislim na drugo polovico 19. in začetek 20. stoletja, v času postopnega oblikovanja potrošniške družbe, pa je delo v trgovini zahtevalo posebno in popolno teoretično in praktično izobrazbo, ki so jo kandidati dobili v razvejanem sistemu trgovskega šolstva, vseživljenjsko pa so se izobraževali s pomočjo strokovnega časopisja. Trgovci so (v času brez interneta) morali veliko vedeti o blagu, ki ga prodajajo, biti so morali široko razgledani, imeti pa so morali tudi določene intelektualne sposobnosti.
Mateja RATEJ
OSMRTNICA LOTHARJA MÜHLEISNA V ZAPUŠČINI METAVSKEGA VINIČARJA JOSEFA HAMMERJA
Avtorica se v razpravi ukvarja s prepletom usod dveh štajerskih družin med svetovnima vojnama: viničarske iz Metave in družine mariborskega odvetnika ter političnega predstavnika nemške skupnosti na Štajerskem Lotharja Mühleisna. Med viničarjevimi dokumenti, ki jih hranijo potomci, je bila (zanje presenetljivo) tudi naslovljena osmrtnica Mühleisna, ki je bil 1931–1935 predsednik mariborske krajevne skupine Kulturbunda, 1945 pa je bil v odsotnosti obsojen pred vojaškim sodiščem v Mariboru. Za osmrtnico se razpirata tragični sagi dveh družin istega nemirnega ter prepišnega prostora in časa, a različnih nacionalnosti, predvsem pa različnega socialnega izvora in posledično miselnosti. Ključni dokument raziskave je Mühleisnovo pismo (morda osnutek) ministru avstrijske vlade iz leta 1954, ki ga hranijo potomci, izpoved o (samo)razumevanju življenja nemške družine/skupnosti v Mariboru. Odvetnik, obenem lastnik treh viničarij v Metavi, je morda usodno zaznamoval življenje tamkajšnjega viničarja Hammerja, ki je umrl leta 1946, ko je po uradni evidenci storil samomor, po neuradni pa sta ga v Dravo porinila domačina iz Metave. Razprava mdr. odpira premislek o travmah, ki jih akterji nezavedno prenašajo na prihodnje generacije, ter o tem, da se povojno nasilje ni dogajalo zgolj na nivoju vzpostavljanja socialistične oblasti, temveč je globoko opredeljevalo tudi medčloveške odnose.