Boris GOLEC
»IZOBČENEC« IZ VALVASORJEVE RODBINE IN NJEGOVA DVA MORGANATSKA ZAKONA
Jurij Sigmund Valvasor (ok. 1618–1686/89), član znamenite kranjske plemiške rodbine, iz katere je izšel polihistor Janez Vajkard, je eden od dveh Valvasorjev, za katera je polihistor lakonsko zapisal, da sta se izselila iz dežele, ter zamolčal njune žene in otroke. Oba sta namreč sklenila morganatsko zakonsko zvezo, Jurij Sigmund, kot se je pokazalo pred kratkim, celo dvakrat. Zaradi (druge) poroke s kmečkim dekletom, »nečastnega vedenja« in izselitve s Kranjskega je njegovo sorodstvo doseglo, da so kranjski deželni stanovi njemu in njegovemu potomstvu leta 1657 odvzeli kranjsko deželanstvo. Jurij Sigmund je nato živel na posesti grofa Zrinskega na Hrvaškem ter večidel na Koroškem, kjer se je preživljal kot rudarski izvedenec, umrl pa naj bi v Deutschlandsbergu na Štajerskem.
Mojca ŠORN
MEDNO: OD MESTNEGA KOPALIŠČA DO OTROŠKEGA LETOVIŠČA
Po prvi svetovni vojni so ljubljanski mestni možje začeli razmišljati, da bi kopalke in kopalce, ki so svoje proste trenutke preživljali ob reki Savi, razveselili z urejenim kopališčem. Na prvi pogled se je zdelo, da so leta 1929 primerno lokacijo našli v Mednem. Najem zemljišča oziroma postavitev kopališča pa je sprožila obširno in žgočo debato med pristaši kopališč na Ljubljanici na eni ter zagovorniki kopališč na Savi na drugi strani. Vpogled v to nam nudijo zapisniki občinskih sej, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Ti nam tudi izpričajo, da je podpornikom lokacije Medno visoka pričakovanja kvarila zelo nizka številka prodanih vstopnic, kar je leta 1931 pripeljalo do opustitve tega kopališča ob Savi. Destinacijo je občina v (so) upravljanje zaupala svojemu socialnopolitičnemu odseku, ki jo je relativno uspešno izkoristil za otroška letovanja več let zapored.
Julija ŠULIGOJ
»SLEPEMU SE PAČ OLAJŠA NJEGOVA TUGA NAJBOLJ S TEM, DA SE MU USTVARIJO POGOJI ZA KOLIKOR MOGOČE SAMOSTOJNO PREŽIVLJANJE.«
Zgodovina izobraževanja slepih in slabovidnih otrok na Slovenskem v Zavodu za slepe in slabovidne v 20. stoletju
Prispevek raziskuje zgodovino izobraževanja slepih in slabovidnih otrok na Slovenskem. Po predstavitvi začetkov skrbi za slepe vojake, sledi ustanovitvi zavoda na slovenskih tleh in njegovemu razvoju skozi 20. stoletje. Prispevek osvetljuje izzive in napredke v izobraževanju slepih ter opisuje, kako je potekalo izobraževanje slepih, katerih predmetov so se učili, kakšne pripomočke so uporabljali in kakšen je bil tiflopedagoški pristop v tem oziru. Besedilo predstavi nekaj tiflopedagogov in njihov prispevek k delovanju zavoda in poudarja osrednjo vlogo institucije pri opolnomočenju slepih posameznikov, da zaživijo neodvisno življenje in si prizadevajo za raznolike kariere.
Gašper MITHANS
ZAČASNA UKINITEV HRVAŠKO-SLOVENSKE ŽUPNIJE V SAN FRANCISCU IN IZZIVI ETNIČNEGA KATOLICIZMA V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE
V zadnjih desetletjih lahko v Združenih državah Amerike opažamo izrazito krizo personalnih župnij, ki nudijo pastoralno oskrbo evropskim etničnim skupnostim, saj so bile v tem času številne izmed njih prisiljene v zaprtje ali združitev, navadno zaradi pomanjkanja duhovnikov, upada obiskanosti maš in finančnih razlogov. Temu vprašanju znotraj ameriškega katolicizma je namenjena osrednja pozornost članka, ki obravnava poseben primer, ko so se leta 1994 farani hrvaško-slovenske Župnije Rojstva Gospodovega uprli zaprtju svoje cerkve in dve leti pozneje dosegli njeno ponovno odprtje. To je bilo obdobje krepitve položaja ameriških katolikov slovenskega in hrvaškega rodu v zalivu San Francisco in pomemben dosežek t. i. tradicionalnih izseljenskih organizacij, ki so sicer počasi izgubljale vlogo središč, kakršno so imele med svojčas veliko številnejšimi priseljenci prve generacije.