Zgodovina za vse 2/2019

Dragan MATIĆ

Mateja RATEJ

Damir GLOBOČNIK

Matej OCVIRK

Jure K. ČOKL
»V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL, KAR JE HOTEL.«

»VIDITE, KAKO SEM SE RAZGOVORIL.«

SPOMENIŠKA AFERA NA MUZEJSKEM TRGU V LJUBLJANI

»NAJVEČ SO NAM DALI TISTI, KI SO OD NAS NAJMANJ ZAHTEVALI.«

POJASNJENA ZGODBA IKONIČNE ALPINISTIČNE FOTOGRAFIJE

Dragan MATIĆ
»V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL, KAR JE HOTEL.«
Kako je preiskava poštnega vagona št. 10 povzročila tridesetletni zamik pričetka predavanj psihologije na Slovenskem
Avtor opisuje, kako je potekala sodna preiskava zaradi poneverbe denarja, do katere je prišlo ob tem, ko je nadporočnik Mihajlo Rostohar ob asistenci narednika Franca Bara v noči s 1. na 2. november 1918 na ljubljanskem kolodvoru preiskal poštni vagon in zaplenil določena denarna sredstva. Pri tem so opisana različna pričevanja oz. zaslišanja in povzeta vsebina uradnih in zasebnih dokumentov, ki odslikujejo razmere časa, o katerem je eden od pričevalcev izjavil: »V tistih dneh ni bilo nobenega reda in je vsak delal, kar je hotel«. Po enoletni preiskavi se je izkazalo, da sta osumljeni dve osebi – bivši nadporočnik Mihajlo Rostohar in bivši narednik Franc Bar. Ker ni bilo mogoče nedvoumno dokazati nobenemu od njiju, da je bil prav on storilec, se je pregon zoper oba ustavil. Posledice preiskave so se pokazale v tem, da je bila kandidatura Mihajla Rostoharja za profesorja psihologije na ljubljanski fakulteti zavrnjena.

Mateja RATEJ
»VIDITE, KAKO SEM SE RAZGOVORIL.«
Pisma Ivana Laha Ivanki Lipold v letih 1920–1938
Avtorica v kulturnozgodovinski študiji obravnava pisma književnika, časnikarja in gimnazijskega profesorja Ivana Laha (1881–1938) agilni mariborski aktivistki v ženskem gibanju Ivanki Lipold (1893–1976), katere soprog Franjo Lipold (1885–1970) je bil v prvi polovici tridesetih let 20. stoletja mariborski župan. Pisma, ki jih v zapuščini Ivanke Lipold hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru, so zaradi svoje številnosti, intimnosti in dolgega razdobja dopisovanja med protagonistoma vse do Lahove smrti nadvse zgovorna z vidika proučevanja mentalitet; zaradi posebnega (reprezentativnega) položaja obeh dopisovalcev odlično ilustrirajo miselnost slovenskega meščanstva med svetovnima vojnama, zlasti še krog privržencev enakopravnosti spolov liberalne (in jugoslovanske) usmeritve.

Damir GLOBOČNIK
SPOMENIŠKA AFERA NA MUZEJSKEM TRGU V LJUBLJANI
Kip Franceta Kralja (1895–1960), ki je predstavljal kmečko mater z otrokom in kravo (umetni kamen, najbrž 1938), je odkupila občina Ljubljana in ga dala maja 1939 postaviti na Muzejski trg. Po nenaklonjenem članku slikarja in publicista Čora Škodlarja v časniku Jutro je kip postal tarča nasilnih dejanj. Policija storilcev ni odkrila. V časnikih se je razvila polemika med zagovorniki Franceta Kralja, osrednjega predstavnika ekspresionistične generacije v slovenski likovni umetnosti, in nasprotniki modernih umetniških smeri, pri katerih so opazne sorodnosti z uradno kulturno politiko Tretjega rajha. Prispevek opozarja tudi na delno naklonjeno pisanje o nacističnem obračunu z modernimi likovnimi usmeritvami v Nemčiji v slovenskih časnikih.

Matej OCVIRK
»NAJVEČ SO NAM DALI TISTI, KI SO OD NAS NAJMANJ ZAHTEVALI.«
Celjska gimnazijska leta Vladimirja Pavšiča
Prispevek obravnava otroška in gimnazijska leta znanega slovenskega pesnika, dramatika, pisatelja, prevajalca in literarnega kritika Vladimirja Pavšiča ‑ Mateja Bora, ki jih je preživel v Štorah in Celju. Njegova literarna pot se je začela zelo zgodaj v otroških letih in razvijala skozi dijaška leta v Celju, ko še ni bil Matej Bor, ampak zgolj Pavšičev Mirko iz Štor. Članek prikazuje tudi Pavšičeve sošolce, sošolke in gimnazijske profesorje v luči Pavšičeve avtobiografije, šolanje na gimnaziji Celje in njegovo društveno udejstvovanje v Štorah. Zelo zgodaj se je v njem prebudila in začela razvijati literarna žilica, po vrhu pa je bil v mladih letih tudi odličen športnik, tekač, član Sokolskega in Strelskega društva Štore, pa tudi igralec v raznih dramskih igrah na odru.

Jure K. ČOKL
POJASNJENA ZGODBA IKONIČNE ALPINISTIČNE FOTOGRAFIJE
V steni Jalovca je Viktorja Žagarja fotografiral Janez Gartner
Člana Turistovskega kluba Skala Viktor Žagar in njegov soplezalec Janez Gartner sta leta 1939 v Hornovi smeri v Jalovcu posnela fotografijo, ki so jo zaradi spleta okoliščin pripisali Stanku Tominšku, legendarnemu slovenskemu alpinistu in gorskemu fotografu. Fotografija naj bi nastala v Severni triglavski steni. Po skoraj 80. letih je isto fotografijo s popolnoma drugimi podatki, zapisanimi na hrbtni strani, odkrila vnukinja Viktorja Žagarja Zala Žagar in začela preverjati dejstva, za katera je bila od nekdaj prepričana, da ne morejo biti napačna. Spodbudila je raziskavo, na podlagi katere je avtorju članka in njegovim sodelavcem uspelo potrditi domnevo o pravem avtorju fotografije ter plezalcu, ki je na njej. Članek govori o ozadju zmote, ki je pripeljala do napačnega zaključka glede avtorstva in kraja nastanka fotografije, ter skozi pripoved o raziskavi predstavi pripadnika predvojne generacije slovenskih alpinistov, ki sta bila do zdaj širši javnosti neznana. Članek skuša tudi opozoriti na dejstvo, da se podatki o zgodovinskem viru ali osebnosti včasih že zaradi malenkosti popolnoma spremenijo, kar z zgodovinskega vidika pomeni veliko škodo.