VTAKNI GA, JA, MA NE PRAV V VSAK LAJBEN
Nekaj drobcev o spolnem življenju avstro–ogrskih vojakov med prvo svetovno vojno
Avtor se v prispevku loteva tematike spolnega vedenja avstro–ogrskih vojakov med prvo svetovno vojno. Pri tem se poslužuje predvsem podatkov iz avtobiografskih virov vojakov in drugih njihovih sodobnikov, ki razkrivajo, da je vojna s svojo brutalnostjo in dolgotrajnostjo močno pripomogla k temu, da se je v seksualno življenje prikradla surovost, da se je razmahnila prostitucija, hkrati pa raslo število okuženih s spolno prenosljivimi boleznimi.
»AKO NISI KRISTJAN NE HODI BLIZO, IN NIČ SE TI NE BO ZGODILO«
Uprizoritve procesij sv. Rešnjega telesa v Ljubljani od 16. stoletja do druge svetovne vojne
Prispevek obravnava zgodovinski razvoj procesij sv. Rešnjega telesa, ki so bile uprizorjene med 16. stoletjem in drugo svetovno vojno v Ljubljani. Njihove uprizoritve so predstavljale dominantne kolektivne spomine tekom več kot treh stoletij in na ta način odražale politična in ideološka prepričanja specifičnega časa in prostora. Prispevek izpostavlja vlogo, ki so jo procesije sv. Rešnjega telesa kot nosilke spomina na habsburške zmage v bitkah z Osmani, igrale v habsburškem imperiju in v Kraljevini SHS. Selektivna rekonstrukcija spomina na bitke z Osmani je služila kot podlaga za interpretacijo prihodnjih družbenih in političnih konfliktov; v 17. stoletju protireformacijski boj proti protestantizmu oz. »krivoverstvu«, v 19. stoletju politični boj proti liberalni politični opciji oz. »liberaluhom« in konec 19. ter prva polovica 20. stoletja narodni boj proti pripadnikom nemške narodnosti, označenim kot »nemčurjem« in kasneje »boj« proti srbsko–hrvaški asimilaciji v Kraljevini SHS. Preučevanje zgodovinskega razvoja procesij je omogočilo vpogled v razmerje med kolektivnim spominom in identiteto tako v času gradnje habsburškega imperija kot v času gradnje in strukturacije slovenskega naroda.
DVESTO LET CELJSKO-SAMOBORSKEGA RODU WIESNER LIVADIĆ
Rod Wiesnerjevih, ki izvira iz Celja, je v razponu dvestotih let prispeval pomemben delež v hrvaško kulturno zgodovino. Ferdinand Wiesner iz Celja, pravnik in skladatelj, je kot desetleten deček podedoval posestvo in dvorec svoje tete, očetove sestre, vdove po dvornem svetniku Franju pl. Tisztapatakyju, in se s staršema preselil v Samobor. Bil je ena od osrednjih osebnosti ilirskega gibanja na Hrvaškem, »prvi in največji glasbenik Ilirije, kot so si jo zamislili Napoleon v političnem pomenu, Janko Drašković in Ljudevit Gaj pa v literarnem in političnem pomenu«. V ilirskem duhu je svoj priimek prevedel v Livadić. V njegovem dvorcu, »ilirskem gnezdu«, v Samoboru, so se zbirali znani pripadniki ilirskega gibanja, med njimi tudi Ferdov dober prijatelj, slovensko–hrvaški pesnik Stanko Vraz. Ferdinandov sin, Kamilo Wiesner–Livadić je bil odvetnik in kr. notar ter (amaterski) operni pevec, ki je nastopil v prvi hrvaški operi Ljubezen in zloba Vatroslava Lisinskega. Vnuk Branimir je bil pisatelj, pripadnik hrvaške moderne, literarni teoretik in predsednik hrvaškega PEN kluba med dvema svetovnima vojnama. Ferdinandov pravnuk in Kamilov vnuk, Kamilo Tompa, je bil slikar, scenograf in univerzitetni profesor.
»DAJTE NAM DOBRIH GOSPODINJ IN DOBER BODE SVET!«
Gospodinjsko delo na Slovenskem v začetku 20. stoletja in njegova zapuščina
Članek predstavlja pregled gospodinjskega dela na Slovenskem v začetku 20. stoletja na podlagi analize glasila Naša Gospodinja: glasilo slovenskih gospodinj in deklet, v katerem avtorico zanima položaj ženske ter njena identiteta žene, matere in gospodinje v tistem času. V njem je prikazan pregled gospodinjskih opravil, izpostavljene so lastnosti dobrih gospodinj v gospodinjski sferi, prav tako pa tudi vloga, ki jo je imela gospodinja znotraj patriarhalne družine. Avtorica raziskuje medsebojni preplet vseh identitet, povezanih z ženskim spolom v okviru gospodinjstva in skuša tudi s pomočjo pregleda literature o gospodinjskem delu odgovoriti na vprašanje, zakaj je prišlo do tega, da ženske še danes v največji meri gospodinjsko delo opravljajo same? Pojasniti skuša vzroke za izključevanje žensk iz javne sfere in njihovo umeščanje v zasebno sfero doma, družine in gospodinjstva. Ukvarja se tudi z dinamiko ustvarjanja ženske identitete, z družbenimi konstrukti ženskosti in s procesom naturalizacije, v katerem se skriva razumevanje delovanja sodobne ideologije.
NARODNOSTNI BOJI V PLANINSTVU NA SLOVENSKEM DO 1. SVETOVNE VOJNE (PRIMER NEMCEV IN SLOVENCEV)
Prispevek na začetku daje kratek vpogled v razvoj planinstva pri nas, glavno dogajanje, ki mu sledi, pa je potisnjeno v okvir druge polovice 19. stoletja in na začetek 20. stoletja. To je obdobje ustanavljanja planinski društev, najprej nemških in nato konec 19. stoletja še prvega slovenskega, je obdobje narodnostnih bojev med Nemci in Slovenci, ki so se prenesli tudi v gore. Nemci so v slovenskih gorah gradili planinske koče, postavljali so le nemške napise ter table. S tem so jasno kazali na to, da želijo prikazati slovensko zemljo kot nemško. Slovenci so se, ko so ustanovili svoje Slovensko planinsko društvo, temu uprli. Prišlo je do medsebojnih obračunavanj in nasprotovanj, do boja za gore.
VELIKI JAPONSKI IMPERIJ V POPOTNIŠKIH ZAPISIH ALME KARLIN
Literarna in druge zapuščine celjske intelektualke in popotnice Alme M. Karlin je v zadnjih dveh desetletjih pritegnila zanimanje mnogih. Slavi se njeno upiranje kampanilizmu in trmoglava prizadevnost v uresničitvi cilja, ki bi ga še v dandanašnji dobi vseh mogočih tablic zagotovo zmogli le redki med nami. Pri tem se pogosto poudarja njena fascinacija nad Japonsko, ki je Karlinovi dejansko predstavljala njen locus amoenus. V članku bomo poskušali njene potopisne zapise o tej deželi, ki je bila v času njenega obiska pravzaprav imperij, postaviti v takratni zgodovinski kontekst. Ker se Karlinovi poredko, a vendarle pripisuje negativen odnos do staroselcev »oddaljenih morij«, nas bo hkrati zanimalo, kje in kako si je ustvarila podobo o koloniziranih drugih v Velikem japonskem imperiju.
NEPRAVA VALVASORJEVA HIŠA V KRŠKEM SREDI 19. STOLETJA V ROKAH NJEGOVEGA DALJNEGA SORODNIKA IN NEPOSREDNIH POTOMCEV – VZROK ZA »USODNO« POMOTO?
Pozabljeni ljubiteljski muzealec Anton pl. Hohenwart (1768–1846)
Nova odkritja so potrdila avtorjevo domnevo, da so staro meščansko hišo v Krškem, ki je poldrugo stoletje veljala za zadnji dom kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693), sredi 19. stoletja posedovali njegovi potomci baroni Dienerspergi. To dejstvo bi lahko kmalu zatem botrovalo zmotni označitvi hiše za Valvasorjevo (1859). Poleg tega so Dienerspergi hišo podedovali po Antonu pl. Hohenwartu (1768–1846), lastniku v letih 1826–1846, ki je bil potomec Valvasorjevega polbrata Karla in je morda celo sam pripomogel k prepričanju, da je hiša nekoč pripadala kranjskemu polihistorju. Pl. Hohenwart, ljubitelj preteklosti, je Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani zapustil svojo razmeroma bogato zbirko starih predmetov in dokumentov. Njegova hiša, v kateri je bil v drugi četrtini 19. stoletja neke vrste zasebni muzej, kar je povsem potonilo v pozabo, je danes kot po naključju del Mestnega muzeja Krško.