| Avtorji: | Članki:
MALE SKRIVNOSTI VELIKIH OBLOŽENIH MIZ »LE TAKO NAJ PO VODO HODIJO, KAKOR SO PONAVADI, IZ ŠKAFI AL Z VOZMI« |
 |
MALE SKRIVNOSTI VELIKIH OBLOŽENIH MIZ
Prispevek k zgodovini prehranjevanja kranjskega plemstva ob koncu 18. stoletja
Zapuščinski inventar je vir bogat z informacijami iz različnih področij človekovega bivanja. Med drugim nam nudi tudi informacije, ki zadevajo prehranjevanje plemstva na Kranjskem. Še najmanj informacij dobimo prav o jedeh. Omejeni smo na popise živil, ki so se nahajala po shrambah, kaščah in kleteh, ter živine v hlevih. Od pijače imamo sporočenih dovolj informacij o vinu, kavi, čaju in čokoladi. Veliko več kot o jestvinah nam je znano o jedilnem priboru in posodju, ki so ga uporabljali med jedjo. Vsi kranjski plemiči ob koncu 18. stoletja so uporabljali vse tri dele jedilnega pribora: vilico, žlico in nož. Material, iz katerega je bil izdelan pribor, je bil največkrat srebro. Servirni pribor se je omejeval na servirne žlice in zajemalke, odsotnost servirnih nožev in vilic pa kaže, da se je razkosanje mesa opravljalo že v kuhinji, stran od oči jedcev. Namizno posodje, ki je bilo navadno razstavljeno v zastekljenih vitrinah v jedilnici, je bilo izdelano iz porcelana (dražji servisi), holiča ali kositra. Lasten krožnik, pribor in prtič kažejo na željo plemiške družbe po bolj individualiziranem načinu prehranjevanja, kjer skupne sklede niso bile več sprejemljive. Posameznik si je pri mizi izboril svoj delček prostora, ki je bil v času obeda njegov zasebni prostor. Sam položaj, ki ga je zasedal za mizo (glede na oddaljenost od gostitelja) je odražal tudi ugled, ki ga je oseba uživala v takratni družbi.
LJUBLJANSKE SRAJCE
Kako je slovensko in nemško časopisje pred 130 leti videlo ravs in kavs med medvoškimi kmeti in ljubljanskimi »liedertaflerji«
Leta 1880 je organiziralo Ljubljansko pevsko omizje (Laibacher Liedertafel) izlet na Šmarno goro. Tam naj bi se pevci, ki so bili po večini ljubljanski Nemci, neprimerno vedli, po grmovju obešali in sušili prepotene srajce (od tod kasneje žaljivka »ljubljanske srajce«) ter samo v ogrnjenih suknjičih hodili v gostilno. Dalje naj bi v cerkvi kadili cigare, igrali na orgle poskočnice in plesali pred cerkvijo. Pri povratku je prišlo zvečer v Medvodah do manjšega spopada med nekim kmečkim fantom in skupino šestih pevcev. Nemško časopisje, kjer sta prednjačila Laibacher Zeitung in Laibacher Tagblatt, je pripisalo ta napad slovenski politiki, ki naj bi naščuvala kmete nad nemške pevce. Nemško časopisje je krivdo za medvoške dogodke zvalilo tudi na orožnike, ki naj ne bi ustrezno posredovali. Janeza Jana, vodjo medvoških orožnikov, so te obtožbe tako prizadele, da si je tri dni po teh dogodkih vzel življenje. Sledilo je prelivanje črnila in večmesečna »novinarska vojna« med slovenskim in nemškim časopisjem o tem, kaj se je zgodilo na Šmarni gori in v Medvodah. Urednik Laibacher Zeitung Leo Suppantschitsch in predstojnik Laibacher Liedertafel Eduard Wraweczke sta proti Slovencu, Slovenskemu narodu in Novicam sprožila tudi tožbe. Navsezadnje je bil spoznan za krivega napada na pevce v Medvodah 18-letni kmečki fant Anton Košenina iz Spodnje Senice in zaradi hudodelstva obsojen na enoletno zaporno kazen.
»OČJO AL TRENO«
Zapleti z dvojezičnostjo ob železniški progi Trst-Poreč in druga odprta narodna vprašanja v Istri na prelomu 19. v 20. stoletje
Prispevek predstavlja problematiko mednacionalnih sporov v Istri na prelomu iz 19. v 20. stoletje, posebno pozornost pa namenja zapletom ob postavitvi dvojezičnih napisov ob železniški progi Poreč-Trst. V času ostrih mednacionalnih nasprotij je uveljavitev vidne dvojezičnosti pomenila hudo žalitev nacionalnih čustev italijanskega prebivalstva Trsta in Istre, na kar so se odločno odzvali italijanski predstavniki na občinski, deželni in državni ravni, ter s skupno akcijo želeli preprečiti »oskrumbo« italijanskih imen in italijanskega značaja mest. Ob teh dogodkih je postala očitna moč politike, ki je lahko poljubno manipulirala s preprostim prebivalstvom, ter, v skladu z vsakokratnimi trenutnimi interesi, spodbudila ali zatrla proteste in nasilna obračunavanja.
»LE TAKO NAJ PO VODO HODIJO, KAKOR SO PONAVADI, IZ ŠKAFI AL Z VOZMI«
K zgodovini oskrbe z vodo v Ribniški dolini
Članek opisuje interakcijo med prebivalci Ribniške doline in pripadajočimi vodnimi viri. Bistvo zapisa je prikaz faz razvoja vodooskrbe na prehodnem kraškem območju Ribniške doline od leta 1850 naprej, s poudarkom na obdobju konec 19. in začetku 20. stoletja. Uporabljeno arhivsko gradivo razkriva potek izgradnje sistema vodooskrbe od posameznih kapnic in vodnjakov, preko nepopolnih trškega (Ribnica) in vaških vodovodov (Kot – Jurjevica – Breže, Lipovšica – Zapotok – Vinice – Sušje – Slatnik), do modernega regionalnega vodovoda Kočevje – Ribnica – Sodražica.
»V NAMENU, DA BI UGODIL SVOJI POHOTNOSTI …«
Spolni delikti na Celjskem med leti 1927 in 1931
Pravosodna oblast je z inkriminacijo odklonov od »zdrave« spolnosti v kazenskih zakonikih pravno zaščitila interese javne spolne morale in posledično vplivala na obravnavanje spolnih deviacij kot deliktov. Do leta 1929 je na Slovenskem določila o telesni nedotakljivosti predpisoval avstrijski kazenski zakonik, po omenjenem letu je njegovo vlogo prevzel poenoteni jugoslovanski kazenski zakonik. Šele sodna praksa pa je pokazala pravi odnos sodstva do tovrstnih zločinov. Popustljivo držo sodne oblasti do spolnih prestopnikov odražajo kazenski spisi, med njimi tudi kazenski spisi Okrožnega sodišča Celje med leti 1927 in 1931, ki prikazujejo dejansko rabo zakonskih določil avstrijskega in jugoslovanskega kazenskega zakonika na celjskem območju. Na podlagi ohranjenih sodb avtorica prikaže obstoječe predsodke takratne družbe, predstave o spolni vzgoji in spolnosti sami, glavne akterje in njihove motive za storjene zločine ter žrtve spolnih deliktov.