PROBLEM HERMANOVEGA SODIŠČA
V članku avtor predlaga novo rešitev problema značaja sodišča, ki je leta 1425 procesiralo in oprostilo Veroniko Deseniško, drugo ženo grofa Friderika II. Celjskega obtožb o čaranju in zastrupljevanju. Friderikov oče grof Herman se je zato znesel nad mlado snaho, najprej s postavitvijo pred sodišče, nato pa z njeno zunajsodno usmrtititvijo. Doslej so raziskovalci menili, da je proces potekal na posvetnem sodišču. Na podlagi vsebine obtožbe, kot jo predstavlja edini vir “Kronika grofov Celjskih” iz srede 15. stoletja, pa kaže, da ta primer najbrž ni šel v kontekst posvetnega, temveč cerkvenega sodstva.
»Z ZLATIMI ČRKAMI BODE VPISAN DANAŠNJI DAN V ZGODOVINO NAŠE ČITAVNICE.«
Prvo desetletje čitalnice v Kranju
Čitalnica v Kranju je bila ustanovljena 29. januarja 1863 kot osma narodna čitalnica po vrsti po vzoru Narodne čitalnice v Ljubljani. Deželna vlada je pravila čitalnice potrdila 16. decembra 1862 (dopolnjena so bila konec leta 1866). Čitalnica je začela s prirejanjem “besed”. Konec leta 1863 je imela 113 članov. Preselitev iz začasnih prostorov v Mayrjevo hišo, v kateri je bilo od 1846 kazinsko društvo, je čitalnica slovesno praznovala 16. avgusta 1863 (mdr. slovesnost na grobu pesnika Franceta Prešerna). 13. septembra je čitalnica napravila prvi izlet, 29. junija 1864 je čitalnica sprejela člane Južnega sokola iz Ljubljane. Na slovesnosti v čitalnični dvorani so tedaj prvič igrali. 20. avgusta 1864 je bila ustanovljena podružnica Južnega sokola. Čitalnica je od ljubljanske vzornice prevzela tudi dobrodelno dejavnost (za siromake iz Notranjske, pogorelce v Stražišču, revno šolsko mladino). Čitalnica je oktobra 1869 poskrbela za slovesen pogreb Simona Jenka in dala pobudo za pesnikov nagrobni spomenik (odkritje septembra 1873). V sedemdesetih letih je vnema za čitalniško delo upadla. Po nekaj letih je število članov znova začelo naraščati.
PREGLED RAZVOJA SOCIALNE ZAKONODAJE V AVSTRO-OGRSKI MONARHIJI V LETIH 1867–1918
Avtorica predvsem s pomočjo uradnih listov iz obravnavanega obdobja in tudi sodobne literature prikaže glavne faze v razvoju zakonodaje glede oskrbe revežev in glede zaščite delavcev. Predstavi določbe domovinskega zakona glede ubožne oskrbe in dolžnosti oskrbovanja, ki so bile naložene v izvedbo občinam. Spregovori o Postavi z dne 25. marca 1883, s katero so bile odobrene podpore iz državnih sredstev za pomoč ljudem v stiski. Postavo primerja z Zakonom z dne 27. decembra 1902 o dodelitvi podpor iz državnih sredstev za omilitev bede. Nadaljuje s pregledom delavske zaščitne zakonodaje v monarhiji, ko so se z razvojem industrije in zaposlovanjem velikega števila delavcev razvili povsem novi odnosi med delodajalci in delojemalci. Razvoj omenjenih odnosov nam osvetlijo določbe Obrtnega reda in njegove novele. Prispevek podrobno predstavi tudi zakonodajo s področja zavarovanja delavcev. Nezgodno zavarovanje za tovarniške delavce v avstrijski polovici monarhije je vpeljal zakon z dne 28. decembra 1887, ki je bil prvi socialnozavarovalni zakon v Avstriji. Naslednje leto je bil sprejet še zakon za bolniško zavarovanje. V Prekmurju, ki je sodilo v ogrski del monarhije, je ogrska zakonodaja enake predpise uvedla leta 1891 (obvezno bolniško zavarovanje je Ogrska reformirala leta 1907).
»JUDOVSKI KLAVCI UMORILI KRŠČANSKO DEKLO ESTERO SOLLYMOSSY«
Židovski ritualni umor
Razprava obravnava umor štirinajstletne dekle Ester Sollymossy, ki naj bi ga leta 1882 zagrešili Judje z rabinom na čelu v Tisza-Eszlaru na Ogrskem. Omenjeni umor je pomagal utrditi že tako razširjeni antisemitizem med ljudstvom, avtorica pa na podlagi poročanja petih večjih tedanjih slovenskih časnikov o dogodku ugotavlja, v kakšnem obsegu je bil prisoten antisemitizem na Slovenskem. Od prvih novičk, ki so se pojavile junija 1882, pa do konca sodnega procesa leta 1883, ki je bil eden najodmevnejših v 80. letih 19. stoletja, so bili časopisi namreč polni krajših ali daljših člankov o aferi, pri tem pa slovensko časopisje, predvsem časnik Slovenec, osrednji politični časnik katoličanov, ni skrivalo svoje protižidovske naravnanosti.
»PREZRTI HEROJI VELIKE VOJNE«
Konji, psi, golobi in ostale živali na frontah prve svetovne vojne
Prva svetovna vojna je po svoji množičnosti in raznovrstnosti uporabe živali v vojne namene prekosila vse dotedanje oborožene spopade. Konjenica je v tem času doživljala svoj zaton, vojaški rod z bleščečo preteklostjo, a negotovo prihodnostjo, je bil odrinjen na rob bojnega polja. Zato pa se je konje v veliko večji meri vpregalo v vojaški logistični aparat. V prvi svetovni vojni je elegantni konj, navkljub motorni konkurenci, vlekel ali tovoril na tisoče ton vojaškega materiala in ljudi. Transportne oddelke so dopolnjevali še mirnejše atrmaste, prvovrstne tovorne živali mule, prikupni in trpežni osliči, močni voli in druge transportne živali. Če so bili konji najštevilčnejši, so bili psi uporabljeni najbolj raznovrstno. Tako so reševali ranjene vojake, prenašali sporočila, patruljirali, varovali objekte in vojake v jarkih. Golobi so prekašali pse pri prenašanju sporočil, vse dokler nista na bojišče sedla mrak ali megla. Nekatere živali so vojakom zgolj grenile življenja. Uš in podgana sta sopomenki za jarkovno bojevanje. Spet druge so v vojakih budile večkrat pozabljeno ljubezen, toplino in sočutje.
»KUPIDA JE SPOZNALA, PREDEN JE SREČALA MATIČARJA.«
Slovenski in italijanski avtorji o problemih spolnosti v dobi meščanstva
Prispevek obravnava razlike v obravnavi spolnih problematik, ki jih je mogoče opaziti med deli, ki so izhajala v osrednjeslovenskih pokrajinah in deli, ki so izhajala v Trstu, Kopru, Gorici in na Reki v dobi meščanstva. Ta so nastajala večinoma izpod peresa italijansko govorečih avtorjev, ki so se tematik, kot so ženska seksualnost, masturbacija, spolna vzgoja in spolne bolezni, lotevali brez večjih zadržkov. Med njimi je namreč že zgodaj prevladalo prepričanje, da nevednost ni obramba kreposti in da ob alarmantni razširjenosti spolnih bolezni ni več mogoče molčati. Medtem ko so se italijanski pisci odkrito zavzemali za nadzor rojstev, uporabo kondomov, osveščanje mladih in strogo higieno ob obiskih javnih hiš, so ostajali slovenski avtorji pri moralnih naukih in zapleteni terminologiji, ki daje bralcu zgolj slutiti, o čem je govor. Slovenske in italijanske pisce je združeval le podobno nepopustljiv odnos do masturbacije, tudi v tem primeru pa je bila očitna razlika v pristopu: italijanski avtorji so o pojavu govorili odkrito, pri čemer so najraje grozili z vsemi mogočimi in nemogočimi posledicami, ki naj bi človeka odvrnile od tega početja, slovenski pa so se problemu najraje preprosto izognili.
»ODKAR DOBIVAM ŽENSKI SVET NE POZNAM VEČ MALODUŠNOSTI«
Revija Ženski svet je pomemben del slovenskega ženskega gibanja med obema vojnama. Čeprav se ni nikoli profiliral kot feministična revija, so pri njem sodelovale tedaj najbolj napredne publicistke (Angela Vode, Marja Boršnik, Lojzka Štebi) in literarne ustvarjalke (Dora Gruden, Milena Mohorič, Marijana Kokalj Željeznova, Erna Muser, Milica Ostrouška idr.). Med slovenskimi revijami, ki so nagovarjale predvsem žensko bralno občinstvo, je bil Ženski svet revija, ki je imela v obdobju med obema vojnama najdaljšo dobo izdajanja in je nagovarjala tako ženske s podeželja kot meščanke, k njeni priljubljenosti pa je prispevala tudi modna priloga s krojnimi polami. Ko so pri njem začele sodelovati Slovenke z univerzitetno izobrazbo, je postajal vse bolj zanimiv tudi za izobraženke. Avtorice prispevkov so odpirale aktualne teme, na katere so doživele živahen odziv (razprave o pravici do splava v letniku 1936, o celibatu učiteljic, o krizi zakona, o prostituciji). Revija Ženski svet izmed vseh aktivnosti žensk med obema vojnama verjetno najbolj neposredno zrcali številne napore, a tudi neizogibne kompromise, s katerimi so se tedaj soočale ženske, ki niso več mogle pristajati na vlogo nemih opazovalk družbe.
STRUKTURNI PREMIKI NA PODROČJU SLOVENSKEGA PODJETNIŠTVA V OBDOBJU »PRVE RECESIJE«
Po prvem četrtletju leta 2009 je Slovenija uradno zapadla v recesijo, ki je posledica globalne finančne in gospodarske krize. Recesija je nastopila prvič, odkar je naša država leta 1993 prešla v transformacijsko okrevanje in tako smo znova priča padcu gospodarske aktivnosti, propadanju podjetij in visoki brezposelnosti. V razpravi avtor osvetli dogajanje v slovenskem podjetništvu v času “prve” recesije, ki pa ni bila posledica istega vzroka kot današnja, temveč je bila posledica prehoda iz socialističnega v tržno ter iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo.