VLOGA ŽENSK PRI OBČINSKIH VOLITVAH V CELJSKI OKOLIŠKI OBČINI 1883/84
Avtor je na podlagi arhivskega in časopisnega gradiva analiziral volitve občinskega odbora občine Celje-okolica 1883/84 in jih skušal prikazati skozi prizmo »ženske volilne pravice«. Ta je bila element manipulacij nemške in slovenske stranke, ki sta poskušali od volilnih upravičenk na različne načine izvabiti volilna pooblastila.
»Ali naj dame kolesarijo?«
Kolesarke in žensko telo na prehodu iz 19. v 20. stoletje
Avtor v prispevku skozi analizo nasprotovanja ženskega kolesarjenja znanega literata Antona Aškerca in odgovorov nanj razkriva večplastna razmerja med sočasnim pojavom ženske emancipacije in ženskim kolesarstvom (oziroma ženskimi telesnimi in športnimi praksami nasploh). Žensko kolesarstvo kot masovni popularni fenomen na prehodu v 20. stoletje tako odpira zelo zanimive poglede na vlogo ženskega telesa v času modernizacije, ko so bile norme o zdravem in lepem podvržene družbenim spremembam.
»ČEMU TI ŽENSKI ČASOPISI?«
Žensko vprašanje in odnos do ženske v slovaških ženskih časopisih do razpada Habsburške monarhije.
Leta 1898 je izšel prvi slovaški ženski časopis Dennica, ki ga moremo šteti za prvo večje samostojno podjetje slovaških žensk, ki je imelo vseslovaški karakter. Zaradi represivnega odnosa madžarske oblasti do drugorazredne slovaške etnične skupnosti, je časopis v žensko vprašanje skril tudi narodnostno vprašanje. Kompleksnost ženskega vprašanja je bila v okviru Dennice in tudi nekaj let mlajšega ženskega časopisa Živene močno omejena. Časopisa sta delovala predvsem v namen duhovne in duševne prebuje žensk, da bi tako lahko uspešneje delovale v okviru družine in s tem za narod. Pisanja o feminizmu in ženski emancipaciji, kot so se dotedaj že razvila na zahodu, v Dennici in Živeni niso bila objavljena; vsebinsko dokaj okleščena so se tu in tam pojavila šele v letih pred prvo svetovno vojno.
PIJANI IN ZAPRAVLJIVI
Preklicne zgodbe radovljiškega sodnega okraja iz zadnjega desetletja Avstro -Ogrske monarhije
Institut preklica je bil v obravnavanem obdobju (zadnjih deset let Avstro-Ogrske in začetek nove države) izhod v sili, s katerim so kronično pijanim posestnikom lahko odvzeli poslovno sposobnost, da niso mogli zapraviti vsega premoženja in tako preživljanje sebe ter svojcev naprtiti občinski blagajni. Pri ugotavljanju te poslovne nesposobnosti pa so na okrajnih sodiščih nastali zanimivi zapisniki, ki nam kažejo, kako je na pijančevanje posestnikov (kmetov) gledala tedanja družba. Za moške se je smatralo, da lahko pijejo, kot je to pač v deželi v navadi in če so se kdaj opili, nič hudega. Nasprotno pa se je ženskam štela vsaka opitost in so morale skrbeti za to, da so bile dobre gospodinje, ker so v nasprotnem primeru lahko celo veljale za vzrok, da so se njihovi možje zapili.
»ŽUPNIK JE REKEL, DA BI BILO TREBA ŽENSKE ZAPEČATITI«
Vpliv prve svetovne vojne na ločitve zakonov
Med prvo svetovno vojno so povsod po Evropi beležili porast zakonoloma (prešuštvo). To dokazuje tudi porast zahtev, s katerimi so prevarani možje po vojni na sodiščih izpodbijali očetovstvo. Toda opazen porast ločitev (razvez) zakonov v letu 1919 ni bil direktna posledica prešuštva žena. Pred celjskim okrožnim sodiščem je leta 1919 vložilo tožbo za ločitev zakona kar 60 zakoncev, kar je bilo skoraj trikrat več kot leta 1914. Toda v 27 ohranjenih ločitvenih spisih je bilo prešuštvo žene v času moževe odsotnosti na fronti le trikrat glavni razlog ločitve. Med glavnimi ločitvenimi razlogi so – kot pred vojno – prevladovali nasilje in ponavljajoče se žalitve ter hudobna zapustitev.
“SLOVENKA”
O “prvem slovenskem ženskem časopisu”
Na primeru ženskega časopisa Slovenka zasledujemo, kako je govorjenje o “prvem slovenskem ženskem časopisu” odpiralo prostor, da lahko spregovorimo o Marici Nadlišek (1867-1940) kot o “prvi slovenski urednici”, o Elviri Dolinar (1870-1961) kot o “prvi slovenski feministki” ali o Zofki Kveder (1878-1926) kot o “prvi slovenski pisateljici”.
Medtem ko stoji “prvi slovenski ženski časopis” kot posebnost, dosežek in pridobitev v središču spominske politike, spominskih svečanosti in obeleževanja pa ostaja mesto “drugega slovenskega ženskega časopisa” ne le nezasedeno temveč tudi neustvarjeno. Vsekakor naj bi štirje časnikarski projekti, ki so v obdobju med 1919 in 1944/45 prav tako nosili ime Slovenka sestavili genealogijo, ki je iz “prvega slovenskega ženskega časopisa” naredila tudi “prvi slovenski ženski časopis po imenu Slovenka”.
»POMOČNICA NAJ JE MOŽU NE SAMO V DRUŽINI, MARVEČ TUDI V VEČJEM, NARODNEM ŽIVLJENJU«
Podobe koroških Slovenk in Slovencev v medvojnem času
Prispevek se na primeru slovenske manjšine na Koroškem ukvarja z raznolikimi povezavami med spolom in narodom. Konservativne predstave o ženskem in moškem spolu in njihovih specifičnih vlogah so vplivale na ideologijo, politiko, društveno delovanje itd. Patriarhalna družina je veljala za “življenjsko celico” naroda, Bogu in narodu zvesta žena in mati pa za “dušo” družine. Emancipacija žensk potemtakem ne bi ogrožala samo ustaljen družbeni red, marveč tudi sam obstoj manjšine. Zato so se manjšinske organizacije in publikacije – predvsem Koroški Slovenec, osrednje glasilo v letih 1921–1941, ki služi kot glavni vir prispevka – prizadevale za ohranitev tradicionalnih odnosov med spoloma.
»NE BO JE NIKDAR VEČ NAZAJ«
Umor pri Celju ali prispevek k temni strani zgodovine možaželjnih žensk
Avtor obravnava zverinski roparski umor služkinje Ivanke Zakrajšek v Čretu pri Celju jeseni leta 1938. Grozovitega zavratnega morilca Jurija Zabukoška so kmalu prijeli. Na sodnem procesu aprila 1939 so ga obsodili na smrt, septembra 1939 pa obesili na dvorišču jetnišnice. Umorjenka se je z morilcem seznanila preko ženitnega oglasa, na katerega se je javilo še več drugih možaželjnih žensk (večinoma služkinj). Mikrozgodovinska analiza kot študija primera osvetljuje širši fenomen. Preko ženitnih oglasov v časopisju so si skušale najti moža ter postati samostojne gospodinje mnoge ženske. Zlasti služkinje, ki so morale trdo delati, so rade sanjale o princu na belem konju, čakale, da bodo dobile primernega moža ter varčevale, da bodo čim več prihrankov prinesle v zakon. Možaželjne ženske z dovolj velikimi prihranki pa so bile mamljive tudi za kriminalce in nekateri so z raznimi zločinskimi metodami iskanja nevest ogoljufali in oropali ali celo umorili marsikatero nič hudega slutečo žensko.