Katja POTOČNIK
»MI NESREČNI SKUPAJ ZBRANI IN V NORIŠNICO ODPELJANI …«
Od Deželne civilne bolnice do Kranjske deželne blaznice
Vprašanje blaznosti na Kranjskem je bilo v drugi polovici 19. stoletja pereč problem zaradi naraščajočega števila ljudi, ki so potrebovali zdravniško pomoč, in konstantnim primanjkljajem bolniških postelj. Deželne oblasti so reševanje problematike odlašale z iskanjem alternativ s čim manjšim finančnim vložkom, pri čemer pa se končni ustanovitvi samostojne deželne blaznice leta 1881 niso mogle izogniti. Kljub novi stavbi pa problematika »blaznih« ni bila rešena, saj je njihovo število še naprej naraščalo, oblasti pa niso mogle slediti prostorskim potrebam.
Filip ČUČEK
ZADNJA LETA CELJSKEGA ŽUPANA JOSEFA NECKERMANNA V GRAŠKEM DEŽELNEM ZBORU
Avtor v prispevku analizira deželnozborske nastope spodnještajerskega poslanca in celjskega župana Josefa Neckermanna konec 80. in v začetku 90. let 19. stoletja, ko so nacionalna nasprotja že eskalirala in postala del celjskega (in tudi spodnještajerskega) vsakdana. V drugi polovici 80. let je slovenska stran postajala vse bolj samozavestna; od srede 80. let so v mesto vabili (slovenske) obrtnike in trgovce (ter ožili »življenjski prostor« celjskih Nemcev). Slovenci so na začetku 90. let popolnoma osvojili podeželje, spodnještajersko nemštvo, ki je bilo vse bolj prestrašeno in naglašalo, da se na Spodnjem Štajerskem odvija popolna »slovenizacija«, pa omejili na mesta in nekatere trge. Potem ko je slovenska stran leta 1889 pridobila celjski okrajni zastop in celjsko okoliško občino, je na podlagi teh uspehov skušala prodreti tudi v samo mesto, kar ji pa ni uspelo. Zato se je skoncentrirala na institucije v celjski neposredni bližini, v Celju pa konec julija 1889 kljub temu uspela odpreti Južnoštajersko hranilnico. Slovenske pridobitve pa pri celjski mestni občini nikakor niso naletele na topel sprejem.
Damir GLOBOČNIK
LJUBLJANSKE OBČINSKE VOLITVE IN NESRAMNE KARIKATURE
Na občinskih volitvah v Ljubljani 23. aprila 1911 so ženske lahko prvič osebno glasovale. Na ženskem volišču v dekliškem mestnem liceju je prišlo do incidentov (napad privržencev Narodno napredne stranke na uršulinke). Izvršni odbor Slovenske ljudske stranke je 25. aprila 1911 pripravil protestno izjavo in proglasil politični bojkot liberalne stranke. Časnika Jutro in Slovenski narod sta pred volitvami objavila nekaj karikatur, Slovenec pa drobne satirične risbice ob pesmih. Avtor večine karikatur v Jutru je bil Maksim Gaspari. To je bil prvi primer v zgodovini slovenskega časnikarstva, da sta nasprotna politična tabora vodila politični boj tudi s pomočjo karikatur.
Robert DEVETAK
NAMERAVAN ATENTAT NA NADVOJVODO JOSIPA FERDINANDA?
Epizoda goriškega kulturnega boja iz leta 1912
Članek predstavlja časopisno poročanje o domnevnem poskusu atentata na člana habsburške cesarske družine, do katerega je prišlo leta 1912 v Posočju. V dogodek sta bila vpletena domačin iz Ročinja in duhovnik iz sosednje vasi Srednje. Vključenost duhovnika je sprožila zanimanje pri liberalnemu tisku in podrobno poročanje, ki pa se je hitro odmaknilo od poskusa napada. Prišlo je do ostre polemike s katoliškim časopisjem in vključitvijo dogodka v kulturni boj, ki je v letih pred prvo svetovno vojno močno zaznamoval goriški politični prostor. Poročanje o dogodku je zaradi tega vključevalo številne elemente, za katere se je izkazalo, da nimajo realne podlage in so namenjeni blatenju političnega nasprotnika.
Mateja RATEJ
»TAKO SEM DOBIL JAZ OD NJEGA KOMUNISTIČNE BACILE«
Ivan Di(e)tinger (1883–1949)
Biografska in kulturnozgodovinska študija se posveča življenju koroškega fužinarja Ivana Ditingerja, ki je bil v dvajsetih letih 20. stoletja med prvimi in najtesnejšimi sodelavci Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca v guštanjski partijski celici vse do pisateljevega odhoda v emigracijo leta 1930. Ditinger se je spomladi 1919 s komunizmom seznanil ravno od deset let mlajšega Kuharja, oba pa uvrščamo med prve slovenske komuniste sploh. Njuna zavezanost problemom socialne zapostavljenosti kmetstva in delavstva, ki jih čas po koncu prve svetovne vojne ni rešil, zaradi posebnega
socialnega in nacionalnega položaja obeh akterjev na novi avstrijsko-jugoslovanski meji (1920) prepričljivo opisuje in pojasnjuje razloge za množično vnetost mlade in srednje generacije za komunizem v naslednjih dveh desetletjih do druge svetovne vojne.
Lisbeth MATZER
»PRIPADAŠ NAM PO SVOJI KRVI«
Vloga Hitlerjeve mladine pri ponemčevanju na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem
Prispevek temelji na raziskavah, ki jih je avtorica opravila v okviru doktorskega študija o čezmejnem novačenju mladih na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem med nemško okupacijo. Predstavi ideološke temelje, primere ponemčevanja in prizadevanja Hitlerjeve mladine, ki so bile del hegemonizacijskih strategij za utrditev nacizma v Evropi. Z namenom opominjanja lokalne mladine na njihovo “nemškost” – neoziraje se na njihove individualne nacionalne in druge identitete – so voditelji Hitlerjeve mladine pojem “nemškega” še naprej precej nejasno razlagali s “krvjo”, “obnašanjem” ali obvladovanjem jezika. Medtem ko so najvišji voditelji mladine trdno verjeli v svoje kolonizacijsko in izobraževalno poslanstvo, je bilo kljub prizadevanjem, ustrahovanju in privilegijem mlade z območja današnje Slovenije precej težje ideološko pritegniti in so se ti večinoma samo prilagodili (kot se je izkazalo, začasni) prevladi nacizma.
Jaša DRNOVŠEK
»ČE BI VSI VSTALI, BI BIL POLHN RANCEREBAR OTRUK!«
Primer Filomene Permoser, izvajalke splavov
Avtor obravnava delovanje Filomene Permoser (1899–1968), ki je na svojem domu v Cerknici od sredine tridesetih let 20. stoletja dalje izvajala splave. Najprej osvetli verigo prenosa znanja, v katero je bil vpet že oče Ferdinand Permoser (1859–ok. 1944), ki se je izvajanja splavov v začetku stoletja naučil v ZDA. V nadaljevanju članka avtor rekonstruira večdesetletno dejavnost Filomene Permoser, kakor jo kažejo ohranjeni kazenski spisi, medijska poročila in izsledki s terena. Medtem ko profil Filomene Permoser v kazenskih spisih v veliki meri ustreza stereotipu, ki ga je o izvajalcih in izvajalkah splavov v prvi polovici 20. stoletja ustvarila zahodna kultura, izriše pripoved informatorjev, ki sta Filomeno Permoser osebno poznala in ki poznata tudi spomine več drugih sokrajanov in sokrajank nanjo, povsem drugačno podobo.