Robert DEVETAK
»HČI GLADA IN MATI UMOBOLA«
Bolezen pelagra in njeno preprečevanje na Goriškem in Gradiškem v obdobju Avstro-Ogrske
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je dežela Goriška in Gradiška soočala z boleznijo pelagro. Slednja se je v deželo razširila iz Italije, prizadela pa je predvsem revnejše, podeželsko prebivalstvo, ki je živelo na furlanski ravnici. Na širjenje bolezni je ključno vplivalo pomanjkanje pestrosti prehrane, saj se je goriško poljedelsko gospodarstvo usmerilo predvsem v pridelavo koruze. Slednja je tako postala glavna in ponekod skoraj edina sestavina jedilnikov revnega prebivalstva. Enolični jedilniki in slabe zdravstvene razmere ter higienski standardi so vplivali na pomanjkanje vitamina B3 in hkrati omogočili širjenje bolezni. Dežela se je zaradi tega v 80. letih 19. stoletja soočila z epidemijo, ki je prizadela več tisoč ljudi, predvsem revnih. Prispevek predstavi, kako se je pelagra širila na Goriškem in Gradiškem ter kakšni so bili glavni ukrepi oblasti za njeno omejitev ter pomoč prizadetemu prebivalstvu.
Jiří HUTEČKA
»TUKAJ NI NIČ NOVEGA!«
Komunikacijske strategije in dinamika spolov v družinskem dopisovanju med prvo svetovno vojno
V članku je predstavljena študija primera, ki temelji na dveh zbirkah pisem parov iz Moravske med prvo svetovno vojno. Avtor s pomočjo teh zbirk, ki vključujeta bodisi obe strani dopisovanja bodisi samo ženino stran (kar je razmeroma neobičajno), poskuša slediti osnovnim strategijam, ki so jih zadevne strani v vojnem času uporabljale v pogovoru med bojiščem in domačo fronto in ki segajo od diskurzivnega molka do standardnih pomirjujočih fraz ter strategij, vse do trenutkov, ko se te strategije zlomijo pod težo dogodkov. Obenem besedilo proučuje tudi, kako te strategije odražajo spremembe struktur spola in odnosov med spoloma v vojni družbi, zlasti z vidika vse močnejše ženskosti in vse šibkejše moškosti.
Nina HVALEC
»PROKLETA HRVAŠKA BABA, SE OBNAŠAŠ, KAKOR BI BILA CIGANSKE FAMILIJE«
Ločitve v dvajsetih letih 20. stoletja v luči sodnih spisov celjskega okrožnega sodišča
Članek obravnava ločitve v dvajsetih letih 20. stoletja na podlagi sodnih spisov okrožnega sodišča v celju. V obravnavanem obdobju je bil na območju Slovenije še vedno v uporabi precej zastarel avstrijski Obči državljanski zakonik. Medtem ko je zakonik katoliškim zakoncem dovoljeval le ločitev od mize in postelje, so se pripadniki ostalih veroizpovedi lahko ločili ter tudi ponovno poročili. Ločitve so bile procesne in sporazumne. Zakonca sta lahko sklenila tudi poravnavo, pri čemer sta si pred sodiščem brezpogojno odpustila vse grde stvari. Tožbo za ločitev so v obravnavanem obdobju večkrat vložile ženske kot moški. Največ ločitev je bilo med kmečkim prebivalstvom, najpogostejši vzrok pa je bilo grdo ravnanje z zakoncem. Na število ločitev so v celotnem obdobju vplivale tudi posledice prve svetovne vojne. V članku poskušamo osvetliti vzroke ločitev tudi s pomočjo nekaterih konkretnih primerov.
Aleš MARĐETKO
ŠPORTNO DOGAJANJE V OKUPIRANEM CELJU (1941–1945)
Članek obravnava športno dogajanje v Celju med okupacijo v letih 1941–1945. Arhivski viri, ki pokrivajo športno dogajanje v času okupacije so fragmentarno hranjeni v različnih arhivih po Sloveniji. Zaradi boljšega prikaza športnega utripa v okupiranem Celju članek temelji na sekundarnih, predvsem časopisnih virih. Takratna časopisa Marburger Zeitung in Štajerski gospodar sta dokaj redno poročala o športnih dogodkih na Spodnjem Štajerskem. Največ prostora sta namenila nogometu in večjim športnim dogodkom članskih ekip in tekmovanjem Nemške mladine. V članku je prikazano, katera športna društva so delovala v okupiranem Celju, katere športne panoge so bile razvite in kakšne rezultate so dosegale celjske ekipe in posamezniki. Prikazano je tudi, katere večje športne prireditve za ekipe iz Spodnje in avstrijske Štajerske so se odvijale v Celju in katere športne dogodke Nemške mladine je gostilo Celje.
Božidar JEZERNIK
GOLI OTOK KOT ZIBELKA SOCIALISTIČNEGA SAMOUPRAVLJANJA
Prevzem oblasti v Jugoslaviji je komunistična partija izvedla v celoti skladno z učbeniki boljševiške partije za vzpostavitev diktature proletariata. V tem duhu se je po drugi svetovni vojni oblikovala država, katere deklarirani cilj je bila sprememba režima in uvedba novega družbenega reda. Prednostna naloga številka ena socialističnih revolucionarnih voditeljev je bila odstranitev okupacijskih sil in njihovih domačih sodelavcev. Za utrditev svoje oblasti pa niso odstranili zgolj okupatorjevih aktivnih pomagačev, temveč tudi tiste, ki niso bili naklonjeni revolucionarnemu režimu in se niso aktivno borili na strani partizanov. Vendar je utrjevanje oblasti komunistične partije samo po sebi prineslo krepitev notranje opozicije. Kako nevarna je lahko, je postalo jasno po razkolu med Moskvo in Beogradom leta 1948, zato je režim z njo neusmiljeno obračunal. Sledila je nova serija množičnih aretacij, obsodb in deportacij. Sprva je Titov režim na kritike Moskve odgovarjal z radikalizacijo stalinistične linije in odpravljanjem zadnjih ostankov »kapitalizma« v Jugoslaviji, sčasoma pa so jugoslovanski ideologi začeli razvijati nov tip socializma, tako imenovanega socializma s človeškim obrazom. Zgled nove ureditve, nastale iz kreativnega nasprotovanja Stalinu in sovjetskemu sistemu in primerne za novo ideologizacijo, je bilo delavsko samoupravljanje, uvedeno leta 1950. Paradoks je, da je režim v praksi preizkusil delovanje tega novega sistema na Golem otoku in drugih »deloviščih«, raztresenih po državi, kamor so množično pošiljali tako imenovane staliniste na »prevzgojo«.