Avtorji:

Boris GOLEC

Mateja RATEJ

Marina VRHOVAC

Polona SITAR

Maria PAPATHANASSIOU

Članki:

»Kontesa « Fanny – skica pozabljene romanopiske

»Proklete babe, zakaj ne grejo prej zdravnika iskat«

»Nova ženska – skrbna mati, žena in gospodinja, zraven pa še veliko več – zaposlena, izobražena in politično dejavna«

»Tist’ občutek, ko dobiš prvo plačo – zdej si boš lahka pa sama kej kup’la«

Delovna, spolna in družbena hierarhija na podeželju: kmečke žene in dékle v Avstriji ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja

Boris GOLEC
»Kontesa« Fanny – skica pozabljene romanopiske
»Nomen est omen«: rojena kot baronica Valvasor, hči grofice Christalnigg, soproga Carla Morellija, življenjska sopotnica Petra Nisitea
Celovčanka Frančiška – Fanny Morelli (1761–1829), rojena baronica Valvasor, je dolgo ostala pozabljeno ime pisateljice z roba slovenskega ozemlja. Na prelomu iz 18. v 19. stoletje je vzbujala simpatije ljubiteljev lepih umetnosti zlasti med Gorico, Padovo in Benetkami, kjer je krajši čas izdajala literarni časopis. Pisala je predvsem prozo, njen neobjavljeni roman v francoščini pa velja danes za pogrešanega. Bila je v sorodu s tremi vodilnimi starejšimi zgodovinarji, pisci deželnih zgodovin Kranjske, Koroške in Goriške. Rodila se je namreč kot pranečakinja kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693), izšla po materi iz rodu koroškega zgodovinarja Michaela Gotharda Christalnicka (1530/40–1595) in postala žena Carla Morellija (1730–1792), avtorja obsežne zgodovine Goriške. Kot vdova je živela z dalmatinskim znanstvenikom Petrom Nisiteom (1774–1866). Fanny je del časa preživljala tudi v Morellijevem dvorcu v Ozeljanu v spodnji Vipavski dolini in imela stike s Kranjsko, med drugim z Jožefom Kalasancem Erbergom (1771–1843), kulturnim zgodovinarjem, mecenom ter zbirateljem starin in umetnin.

Mateja RATEJ
»Proklete babe, zakaj ne grejo prej zdravnika iskat«
Kazenska zadeva ginekologa Benjamina Ipavca leta 1929
Avtorica se v kulturnozgodovinski razpravi ukvarja z ustavljenim kazenskim procesom, ki je leta 1929 potekal pred mariborskim Okrožnim sodiščem zoper uglednega mariborskega ginekologa Benjamina Ipavca zaradi suma opravljanja nedovoljenih abortusov. Ipavčev kazenski spis, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor, ilustrira stisko žensk, ki so bile v primeru neželenih nosečnosti prepuščene lastni iznajdljivosti. Splav je bil v prvi jugoslovanski državi zakonsko prepovedan, konec tridesetih let 20. stoletja je v Slovenski ljudski stranki potekala izjemna politizacija nizke rodnosti, ki je padanje rojstev označevala kot moralno bolezen naroda, abortus kot belo kugo, zdravnike, ki so ga izvajali, pa kot morilce in najostudnejše škodljivce naroda.

Marina VRHOVAC
»Nova ženska – skrbna mati, žena in gospodinja, zraven pa še veliko več – zaposlena, izobražena in politično dejavna«
Vida Tomšič in žensko vprašanje
Prispevek se ukvarja s prezentacijo Vide Tomšič in njenega boja za enakopravnost spolov, ki je bil strnjen v tako imenovano žensko vprašanje. Slednjega so komunisti izoblikovali na podlagi marksistične teorije, po kateri bi naj enakopravnost žensk avtomatično izhajala iz njihove popolne ekonomske osamosvojitve. Žensko vprašanje so vključili v revolucionarni program delavstva in se tako distancirali od feminizma. Čeprav je obdobje socializma na Slovenskem doprineslo veliko socialnih pravic, je ženske tudi dodatno obremenilo. Poleg vlog matere, žene in gospodinje so postale pomembne tudi vloge izobražene in zaposlene ženske ter ženske, ki je politično dejavna. Naloga, ki je nastala na podlagi metode analize in interpretacije primarnih ter sekundarnih virov, predstavi delo in miselnost ene najvplivnejših političark prejšnjega socialističnega sistema.

Polona SITAR
»Tist’ občutek, ko dobiš prvo plačo – zdej si boš lahka pa sama kej kup’la«
Podobe vsakdanjega življenja slovenskih žensk po letu 1945 skozi vidike zaposlitve in potrošnje
Prispevek se osredotoča na razumevanje sprememb, ki jih ženskam prinese zaposlitev za polni delovni čas v obdobju socializma na Slovenskem. Nova identiteta zaposlenih žensk se je navzven manifestirala tudi v drugačni, bolj urejeni zunanji podobi, finančna neodvisnost pa je botrovala temu, da so ženske iskale raznolike prostočasne aktivnosti tudi izven doma in načine kultiviranja ženskosti skozi potrošnjo. V prispevku bomo poskusili razumeti, kaj je ženskam pomenil lastni zaslužek, kako so z njim upravljale in kako se je njihova zunanja podoba spremenila z zaposlitvijo. Prispevek temelji na analizi terenskega dela in intervjujev z upokojenimi sogovornicami, ki so svoje aktivno življenje preživele v obdobju socializma, s čimer želi prispevati dodaten diskurz k že obstoječemu političnemu in ekonomskemu uradnemu zgodovinskemu diskurzu.

Maria PAPATHANASSIOU
Delovna, spolna in družbena hierarhija na podeželju: kmečke žene in dékle v Avstriji ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja
Prispevek obravnava življenje kmečkih žena (Bäuerinnen) in dékel (Mägde) v Avstriji ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja in temelji predvsem na avtobiografskih zapisih, delu bogatega gradiva, ki ga hrani Univerza na Dunaju. O (meščanskih) služkinjah in njihovem odnosu do žensk (večinoma meščanskega) srednjega razreda, ki so jim služile, je bilo napisanega že veliko, zelo malo pa o ženah kmetov in déklah, ki so svoje delo opravljale v povsem drugačnem kontekstu in večji del skupaj z gospodarjevo ženo. Prispevek obravnava dinamiko med delom, spolom in družbenim položajem. Na avstrijskih kmetijah (še posebej v avstrijskih Vzhodnih Alpah, kjer je bila delovna sila, ki je morala ves čas skrbeti za živino, ključnega pomena za gospodarstvo) so posli običajno predstavljali glavnino delovne sile. Delovna hierarhija se je formalno in v praksi oblikovala po spolu in starosti. Žene kmetov so bile sodelavke, hkrati pa so vodile dékle. Slednje za gospodarja in njegovo ženo niso bile nujno tujke. Nekatere so bile hčere kmečkih delavcev in/ali bajtarjev, ki so bili pod »zaščito« kmetov, druge (običajno nezakonske) posvojenke, ki so odraščale na kmetiji, daljne sorodnice in celo (pravzaprav pogosto) sorodnice bodisi gospodarja ali njegove žene – včasih kot tete, sestre ali hčere. Žene kmetov so pred poroko običajno služile kot dékle in so imele podobne izkušnje kot ženske, ki so delale zanje. To odpira več vprašanj o vplivu odnosov in življenjskih izkušenj na delo in odnose v kontekstu dela.