Avtorji:

Stanislav JUŽNIČ

Damir GLOBOČNIK

Andrej STUDEN

Matic BATIČ

Mateja RATEJ

Članki:

Gruberjeve matematično-fizikalne knjige

Vodnikov spomenik v Ljubljani

»Kjer se pijančevanje ustavi, red in sreča se zopet pojavi«

 »Najboljša je pač voda«

»S svojo žrtvijo sva vključena v nekaj orjaškega«

Stanislav JUŽNIČ
Gruberjeve matematično-fizikalne knjige
(Ob 200 letnici obnove jezuitskega reda)

Najpomembnejša ljubljanska učenjaka v času prepovedi jezuitske družbe sta bila Gabrijel Gruber in rektor Anton Ambschell. V povezavi z Društvom za poljedelstvo in koristne umetnosti sta vrla moža podpisala vsak svoj seznam fizikalno-matematičnih knjig: Gruber je v svoje nove pridobljene med usnje vezane lepotice redno vnašal še navadno nedatirano oznako svoje katedre Zur Mechanik, kot da bi nam hotel olajšati njihovo iskanje v današnji narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani. Oba sta ob knjigah podpisala še zajeten seznam naprav za fizikalne poskuse, ki jih obravnavamo na drugem mestu.

Razprava podaja lastnosti in značilnosti knjig naštetih ob podpisih obeh znamenitih nekdanjih jezuitov; to ni vedno najlažje delo glede na pomanjkljivo zapisane podatke o naslovih in piscih, ob katerih ni ne duha ne sluha o morebitnih letnicah izdaj ali krajev natisov. Gruber si je knjige zaželel in jih je domala vse tudi dobil za svojo katedro mehanike, kot dokazujejo njegovi lastniški vpisi Zur Mechanik ob taiste naslove knjig, ki jih danes hrani NUK. po drugi strani je Ambschell kot vrhunski strokovnjak, skupaj s predstavnikom ljubljanske kresije baronom Karlom Gallom pl. Gallensteinom, podpisal seštevek petindvajsetih strokovnih knjig Društva za poljedelstvo in koristne umetnosti, med katerimi so se zvečine bohotile tri desetletja stare nabave pokojnega jezuita Bernarda Ferdinanda Erberga. Iz vsebine knjig je mogoče spoznati znanstvena zanimanja Erberga, Gruberja in Ambschlla. Vrstnika Gruber in Ambschell sta si bila tudi po človeški plati zelo blizu, saj sta Ljubljano za vedno zapustila malodane istočasno v času vlade Jožefa II., ko je vsako vztrajanje v zamerljivem okolišu kranjske prestolnice ostalo brez haska za nekoč oblastne pripadnike sedaj prepovedanega jezuitskega reda.

__________________________________________________________________________________

Damir GLOBOČNIK
Vodnikov spomenik v Ljubljani

Spomenik pesnika, časnikarja in jezikoslovca Valentina Vodnika v Ljubljani je prvi slovenski nacionalni spomenik. Prva pobuda za Vodnikov figuralni spomenik je bila dana leta 1857. 2. februarja 1858 (ob stoletnici Vodnikovega rojstva) so slovesno odkrili spominsko ploščo na Vodnikovi rojstni hiši v Šiški. Denar za kiparski spomenik v Ljubljani so zbirali 30 let. Avtor Vodnikovega kipa je bil mladi kipar Alojzij Gangl (1859–1935). Spomenik so odkrili 30. junija 1889 pred ljubljanskim licejem v sklopu velikega tridnevnega slavja v čast Vodniku, ob prisotnosti narodnih društev in nad 10.000 ljudi.

__________________________________________________________________________________

Andrej Studen
»Kjer se pijančevanje ustavi, red in sreča se zopet pojavi«
Drobec o protialkoholnem boju v času povojne psihoze

Protialkoholno gibanje na Slovenskem se tudi v letih po prvi svetovni vojni ni moglo pohvaliti z vidnejšimi uspehi. Čas povojne psihoze je na eni strani zaznamovalo vsesplošno pomanjkanje
in neznosna draginja, po drugi pa tudi nadvse živahno družabno življenje, ki je delovalo kot nekakšen mentalni faktor stabilizacije. Po prvi svetovni vojni so svetu zavladali alkohol, nikotin in sifilis. Strah za prihodnje rodove naj bi vzbujala zlasti mladina, ki odrašča v razbrzdanosti, surovosti, vdajanju užitkom in brez vzorov. Povojna psihoza je ljudi gnala v brezglavo rajanje, brezbrižno razuzdanost in neizmerno popivanje, ki je povzročalo tudi veliko škodo v narodnem gospodarstvu. V boju proti alkoholizmu so se v letih po prvi svetovni vojni najbolj angažirali ljudje, ki so to počeli iz vzgojno moralnega, narodnogospodarskega in evgeničnega stališča. Pričujoča razprava izpostavlja poglede dveh protialkoholnih borcev, ki sta v času povojne psihoze delovala v Celju. Emilijan Lilek se je zavzemal za prohibicijo po vzoru Združenih držav Amerike. Fedor Mikič je poudarjal, da je uspešno delovanje proti zlu alkoholizma možno samo s pomočjo države, pijanstvo pa da je največji povzročitelj slabega gospodarskega stanja v državi. A alkoholizma kot ene najtežjih slovenskih ljudskih bolezni napori protialkoholnih borcev tudi v naslednjih letih niso uspeli ozdraviti.

__________________________________________________________________________________

Matic Batič
»Najboljša je pač voda«
Protialkoholno gibanje na Slovenskem v luči revije Piščalka in
društva Abstinent

Alkoholizem sodi med najbolj pereče socialne probleme 19. stoletja. Boj sta mu najprej napovedali katoliška Cerkev in meščanska morala, ki sta ga razumeli kot greh oz. moralni neuspeh alkoholika. Konec 19. stoletja pa se je uveljavil drugačen, znanstven pogled, ki je alkoholizem razumel kot
bolezen, alkohol pa kot strup. To novo razumevanje je imelo velik vpliv tudi na sočasno protialkoholno gibanje, ki je v veliki meri opustilo zavzemanje za zmernost in začelo propagirati popolno abstinenco. Na Slovenskem se je nov pogled na alkohol in problem alkoholizma uveljavil v prvih letih 20. stoletja. Leta 1905 je tako začela izhajati revija Piščalka, ki je alkoholizem obravnavala z znanstvenega vidika. Propagirala je popolno odpoved uživanja vseh alkoholnih pijač, alkohol pa razglasila za strup. Njeni moderni pogledi so zadeli ob odpor konservativnih elementov v katoliški Cerkvi, kar je privedlo do ostre polemike med »piščalkarji« in frančiškanom Stanislavom Škrabcem. Načrti takratnih slovenskih protialkoholnih borcev, med katerimi so še vedno prevladovali duhovniki, po ustanovitvi široke mreže protialkoholnih gibanj se niso uresničili. Ustanovljeno je bilo le društvo Abstinent, ki ga je vodil Janez Evangelist Krek. Člani so se morali zavezati odpovedi uživanja alkoholnih pijač v določenem časovnem obdobju. Društvo si je preko predavanj, deljenja letakov in organizacije družabnih dogodkov prizadevalo Slovence odvrniti od uživanja alkohola. Kljub zavzetemu delovanju pa pravih uspehov ni bilo. Zaradi finančnih težav je Piščalka prenehala izhajati že leta 1906.

__________________________________________________________________________________

Mateja Ratej
»S svojo žrtvijo sva vključena v nekaj orjaškega«
Edvard Kardelj – človek, aktivist, oblastnik

Avtorica se v prispevku ukvarja z osebnostjo komunističnega aktivista Edvarda Kardelja v tridesetih letih 20. stoletja, ko se je eden najpomembnejših povojnih slovenskih politikov pospešeno oblikoval kot politično misleč posameznik v nelegalni politični organizaciji. S pomočjo Kardeljevih zasebnih
pisem analizira odnos z ženskama, ki sta Kardelja izrazito zaznamovali, najprej mati Ivana, kasneje žena Pepca. Ob tem se dotakne še fenomena javne zamolčanosti Kardeljeve prve žene Franice, zanima pa jo tudi razvoj Kardeljeve politične drže od aktivistične v oblastniško, ki se je dogajal med in po drugi svetovni vojni, in ga skuša avtorica artikulirati s pomočjo spominov njegovih sodobnikov.