BORBA SLOVENSKIH FANTOV IN DEKLET ZA SVOBODO
Prepletanje in spopadanje patriarhalne prisile z ljubeznijo in poročnim konsenzualnim principom na Slovenskem v obdobju poznega fevdalizma
Po formalni zmagi konsenzualnega principa v zakonskem nauku Cerkve v 12. stoletju in potrditvi na tridentinskem koncilu leta 1563 ter uspešnem družbenem discipliniranju so odločnejši mladinci vsaj od 16. stoletja že lahko uveljavljali svoje želje in še posebej ljubezen pri iskanju poročnega partnerja. Med procesom absolutizacije države v 17. in 18. stoletju pa so se medgeneracijska nasprotja zaostrila. To pa ni najedalo le materialistično bistvo zakonske zvezo, o kateri so se običajno pogajali starši ženina in neveste,
marveč tudi bistvo absolutistične države z vladarjem kot patriarhom. Zato je prišlo do navideznega paradoksa: Cerkev je podpirala mlade, država pa starše. Podpore pa niso bile vedno trdne, ko čemer govori primer samovoljne zaroke in nameravane poroke Marije Dizme grofa Barbo–Waxenstein iz let 1760–1764, ki se je s srčno izbranko Ivano Nepomuško baronico Billichgratz uprl statusnim družbenim zahtevam, ki jih je poosebljal njegov oče Jošt Vajkard. Za par ugoden sodni razplet afere pa je že prišel v času, ko so se glasno opevana ljubezenska čustva v aristokratskih krogih že umikala v intimo. Na Kranjskem se je vzpostavljal versko-moralni rigorizem in ljubezen ter poroka, čeprav je bila ta formalno svobodna, se dejansko nista mogla izživeti mimo standardnih materialnih (ohranjanje premoženja) in moralnih zahtev, tj. spoštovanja, ne pa tudi absolutnega podrejanja staršem.
»VOJNE POROKE« MED PRVO SVETOVNO VOJNO
Prispevek obravnava vojne poroke v času prve svetovne vojne. Podatki o njih temeljijo na poročnih maticah ljubljanskih mestnih župnij in noticah v časopisih Slovenec in Slovenski narod. Avtorica prikaže razsežnost sklepanja t. i. vojnih porok in različne vzroke zanje: od možnosti pridobitve državne podpore, do formalizacije že dalj časa trajajoče izvenzakonske zveze in priznanja nezakonskih otrok.
GOSTINSKI LOKALI NA JESENICAH V OBDOBJU OD KONCA 19. STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE
Članek prikazuje dogajanje v jeseniških gostilnah v obdobju od konca 19. stol. do 2. svetovne vojne. Gostinske lokale izpostavlja kot pomembna središča družabnega življenja, prostore srečevanja, druženja, zabave, sprostitve po napornem delu pa tudi pijančevanja in »nemoralnosti«. Pri zahajanju v gostilne se lepo kažejo nacionalne in politične delitve na Jesenicah, z delitvijo na imenitnejše lokale in lokale za »rajo« pa tudi socialne razlike v tem industrijskem naselju.
»STOJIMO PO VSEJ VERJETNOSTI PRED NAJSTRAHOTNEJŠO TOTALNO VOJNO«
Doktrine druge svetovne vojne v pogledih slovenske politike 1939–1941
Slovenska politika je vprašanje vojaških doktrin začela obravnavati že kmalu po začetku novega svetovnega spopada. V katoliškem in liberalnem taboru so ocenili, da ima vojna totalni značaj, obenem pa so opozorili še na eno ključno značilnost novega vojaškega spopada – načelo bliskovite vojne. Med modernimi vojaškimi sredstvi, na katerih je slonela nova vojna, so v obeh taborih ter v socialističnem delu marksističnega tabora posebej poudarili vlogo letalstva, padalcev, motoriziranih vojaških enot, pomorskih min in podmornic. Opozorili so tudi na pomen vremenskih razmer za uspešno izvajanje vojaških operacij in na nevarne učinke propagandne oziroma psihološke vojne ter vloge radia v njej. Liberalci so zagovarjali še doktrino o vsestranski podpori civilnega prebivalstva oboroženim silam države (armada je narod), socialisti pa so opozorili na vojskovanje, katerega namen je načrtno izčrpavanje nasprotnikovih gospodarskih moči in žive vojaške sile v vojaškem spopadu. Komunisti so v letih 1939–1941 vprašanje vojaških doktrin obravnavali z vidika svojega revolucionarnega cilja, to je organiziranja, priprave in izvedbe oborožene vstaje in prevzema oblasti, ki naj bi slonel na gverilskem oziroma partizanskem načinu bojevanja. Na tej podlagi so tudi vodili vojskovanje partizanskih enot v letih 1941–1945.
»TI SI NIČLA, MANJ KAKOR OD BOHINJSKEGA DREKA DIM!«
Žaljenje časti in klevetanje med letoma 1937–1950
Razprava se ukvarja z žaljenjem časti pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Omejuje se na območje sodnih okrajev Kranjska Gora in Radovljica, oziroma po vojni (začasno) združeni sodni okraj Jesenice, temelji pa na kazenskih spisih pristojnih sodišč.
Številčnost vloženih tožb nam najprej pokaže, da je bilo v letih pred vojno pravdanje zaradi časti zelo razvito. Med vojno, pričakovano, za te zadeve ljudje niso imeli toliko časa, takoj po vojni pa je odstotek pritoževanja glede prizadete časti ponovno narasel. Nadalje glede na vrsto obtožb žaljenja časti lahko ugotovimo, da so pri žalitvah prednjačile tiste glede spolnosti, pri klevetah pa obdolžitve kraje.
Žaljenje organov oblasti, države je kaj hitro preraslo iz žaljenja in klevetanja v kršenje javnega reda in miru, zato so tu zajeti le »nežnejši« primeri. Kot posebna kategorija so zanimivi primeri s političnim ozadjem, saj nam pričajo o aktualnostih obravnavane dobe. Pred vojno je do raznih »političnih« žalitev prihajalo na primer v razgretem predvolilnem dogajanju, agitacijah. Po vojni, ko je politično dogajanje zamrlo, pa so žaljivke s politično osnovo pomenile neposreden napad na oblast.
Vojni čas je z vsem svojim dogajanjem pustil močne sledove na ljudeh in njihovih medsebojnih odnosih, kar se je odražalo tudi v očitkih in žalitvah. Žalitve in klevete glede medvojnega zadržanja so postale pomembna kategorija obtoževanja. Tu gre še omeniti, da je sodišče v prvih povojnih letih znalo razsojati tudi v primerih žaljenja časti izrazito v »duhu časa«.
Primerjava med spoloma nam pokaže, da so bili pred vojno moški večkrat tožniki kot ženske, še večkrat pa so bili moški toženi zaradi žaljenja časti Po vojni pa lahko za razliko od predvojnega časa vidimo, da so v novih časih ženske pogosteje branile svojo čast pred sodiščem, po drugi strani pa se je tudi precej zmanjšal zaostanek žensk za moškimi, ki so bili toženi zaradi žaljenja časti in klevetanja.
»PUSTILI SO VSE IN ČEZ NOČ ODŠLI«.
Prispevek k ilegalnemu izseljevanju iz Posočja v Italijo po drugi svetovni vojni v luči ustnih pričevanj
Avtorica se v svojem prispevku osredotoča na Posočje, ki je bilo po drugi svetovni vojni priča masovnemu preseljevanju tako znotraj slovenskega ozemlja kot tudi preko meje. Izhajajoč iz premise, da je vsakdo ne le pasivni opazovalec, ampak tudi aktivni sooblikovalec svoje dobe, prisluhne nekaterim »nevidnim« posameznikom, ki so tvorili ilegalne izseljenske tokove proti Italiji. Skozi ustna pričevanja izseljencev in njihovih sodobnikov iz Posočja skuša izpostaviti razmere v tedanji družbi, ki so delovali stimulativno za prebeg, hkrati pa analizirati njihovo odločitev za izselitev. Pričevanja izseljencev razkrivajo, da je bila odločitev za prebeg največkrat rezultat seštevka različnih motivov. Prav to dejstvo, ki izhaja iz opazovanja migracijskih procesov z osebne ravni, kliče po zmanjševanju absolutnosti političnih oziroma ekonomskih imenovalcev kot razlogov za izselitev in hkrati postavlja pod vprašaj univerzalnost uradnih oznak, ki se nanašajo na izseljence.
GOSPODARSKA KRIMINALITETA: »TEMNA STRAN KULTURNEGA IN TEHNOLOŠKEGA RAZVOJA ČLOVEŠTVA«
Razprava obravnava problematiko gospodarske kriminalitete v Sloveniji v času tranzicije oziroma v času prehoda iz enega v drug družbeno-politični sistem. Avtor v razpravi opredeli in definira pojem gospodarske kriminalitete, statistično predstavi gibanja le te ter se dotakne najodmevnejših gospodarskih afer tega obdobja v Sloveniji. Tranzicija je sprožila številne procese, v okviru katerih so bile možne številne zlorabe ter oblike gospodarskega kriminala. Avtor v razpravi namenja posebno pozornost procesu lastninjenja oziroma privatizacije družbene lastnine kot osrednjemu problemu v slovenski gospodarski tranziciji.