NARAVOSLOVNO-MATEMATIČNA IN GLASBENA DELA JEZUITOV V TURJAŠKI »KNEŽJI« FIDEJKOMISNI KNJIŽNICI
Opisujemo poglavitna dela graških jezuitov v knjižnici njihovega najpomembnejšega ljubljanskega prijatelja in nekdanjega študenta, deželnega glavarja grofa Volfa Engelberta Turjaškega. Ob njih omenjamo še dela drugih habsburških jezuitov, pa tudi dela najvidnejših rimskih in nemških jezuitov. Petnajstletni Volf se je med zadnjimi Kranjci vrnil v katoliški vero tudi zato, ker sicer ne bi smel študirati na univerzi v Gradcu. Med graškim študijem je prišel v stik s sodobno znanostjo in za svojo knjižnico nabavil številna dela graških jezuitov. Nekatere rokopise iz Volfove knjižnice prvič predstavljamo javnosti.
Volf je svoja študijska leta nadaljeval v Severni Italiji, saj so zavoljo tridesetletne vojne nemške univerze izgubile prestiž. Tako se je navzel predvsem italijanskih ali celo beneških vplivov, ki so bili značilni za Ljubljano dotlej, manj pa pozneje. Volf je v Ljubljano vpeljal italijansko operne, glasbene in fizikalne novosti Galilejevega toskanskega in Kircherjevega jezuitskega rimskega kroga.
“Z NOBENIM DELOM SE NE PEČAJO, LE Z LAŽNIVO BERAČIJO!”
Odgon kot institucija odvračanja nezaželenih
Revežev oblasti že od nekdaj niso marale, čeprav brez njih tudi bogatih ne bi bilo. Vedno se je pojavljalo vprašanje, kdo je dolžan skrbeti zanje, kakšne pravice sploh imajo. S tem vprašanjem so se ukvarjali deželni in policijski redi že od 16 st. dalje, z nastopom pravnega absolutizma pa je postajalo pravno vedno bolj urejeno. Odganjanje revežev in ostalih obrobnežev v domače kraje (domovinske občine) je postajalo vedno bolj urejeno. V Avstro-Ogrski je bila ureditev policijske odprave in odgonskih stvari, ki so jih prej urejali različni in številni zakoni in odredbe, urejena z državnim zakonom leta 1871. Deželni zakon iz leta 1873 pa je določal odgonskopostajne občine kot odgonske oblasti s prenesenim delovanjem. Ena odgonskih občin je bila tudi v Kranju, kjer so so v arhivskem gradivu ohranili med drugim odgonski protokoli strnjeno za leta 1876-1881, ter tudi drugo odgonsko gradivo, ki nam lahko predstavi, kako je odgon potekal, kdo in od kod so bili gnanci, kakšni so bili stroški, organizacija itd.
»NOVOVAŠKA DOGODBA NA ŠTAJERSKEM«
Ilustracije Gustava Jaroslava Schulza v Pavlihi
Češki ilustrator in karikaturist Jaroslav Schulz (1846–1903) je za sedem številk satiričnega lista Pavliha, ki ga je 1870 izdajal Fran Levstik (1831–1887), narisal karikature in satirične ilustracije, ki so bile objavljene na notranjih straneh in na zadnji strani.
Levstik je s Schulzevo ilustracijo opremil pesem »Novovaška dogodba«, ki se nanaša na nemškutarski napad na slovenska kandidata za poslanca mariborskega odvetnika dr. Janka Serneca (1834–1909) in notarja dr. Franca Radeja (1830–1903). Napad se je zgodil junija 1870 med volilnim shodom v zasebni hiši v Novi vasi pri Slovenski Bistrici. Ranjeni so bili trije Slovenci. Levstik se je pri pesmi oprl na poročilo, ki so ga objavili Slovenski gospodar, Slovenski narod in Novice. O izgredu so pisali tudi nemški časniki (npr. Marburger Zeitung). Sodna obravnava proti 16 delavcem tovarnarja Sternbergerja iz Zgornje Bistrice je potekala od 3. do 5. januarja 1872 na okrožnem sodišču v Celju. Slovenski narod je objavil del stenografskega zapisa sodne obravnave, ki ga je na željo pravnika in gospodarstvenika dr. Frana Rapoca (1842–1888) pripravil Ivan Tanšek. Obtoženci so prejeli zaporne kazni od 3 mesecev do 14 dni.
SLOVAKI: »NAJBOLJŠI OGRI« ALI »SVOBODNI NAROD«?
Podoba Slovakov v madžarskem tisku v letih 1914–1918
V svoji študiji avtor analizira načine in spremembe reprezentacij slovaško govoreče populacije severno-zahodnega dela Ogrske tekom Velike vojne. Ta doba je bilo prežeta s prevladujočo ideologijo ogrskega političnega naroda, ki je Ogre – vse prebivalce Translajtanije vključno z nemadžarskimi narodnostmi – predstavljala kot edini narod v mejah Ogrske. Članek temelji na analizah petih madžarskih regionalnih časopisov, v katerih avtor raziskuje rabo različnih kategorij in stereotipov, ki so jih uporabljali za reprezentacije Slovakov. Avtor trdi, da predstavljene podobe Slovakov pred in med veliko vojno niso bile nespremenljive niti nenamerne, kot jih pogosto predstavljajo zgodovinarji, ampak spremenljive in odvisne od prevladujoče ogrske nacionalistične ideologije kot tudi od razvoja posameznih političnih dogodkov doma in po svetu.
DR. TOMAŽ FURLAN VERSUS BELA SMRT
Zdravnik, ki je pisal s klicaji!
Osrednji namen tega prispevka je skozi kratek pregled bibliografije dr. Tomaža Furlana, zdravnika ftiziologa, predstaviti njegovo delo in pogled na boj proti tuberkulozi pri nas. S to nevarno boleznijo se je aktivno boril vse do svoje prezgodnje smrti, dobrih trideset let (1928–1961). Delo Tomaža Furlana sovpada s časom, ko so se v zdravljenju tuberkuloze, pa tudi sicer v medicini, dogajali zgodovinski premiki. Odkritje streptomicina je namreč tuberkolozi, na Slovenskem poimenovani tudi jetika ali sušica, zadalo dokončni udarec, saj je tako po večtisočletnih neuspešnih poskusih končno in dokončno postala ozdravljiva. Poprej medicina zanjo ni poznala učinkovitega zdravila, so se pa borili proti njej z raznimi preventivnimi ukrepi: odkrivanjem kužnih bolnikov, ustanavljanjem protituberkuloznih dispanzerjev in lig, ozaveščanjem prebivalstva. Edino upanje, ki so ga imeli jetični v predstreptomicinski dobi, je bilo operativno zdravljenje tuberkuloze. Le-tega so razvijali zlasti v zdravilišču za tuberkulozo na Golniku, kjer je deloval dr. Furlan. Poleg strokovnega dela je pri Furlanu nezanemarljiva tudi njegova drža krščanskega socialista in nenehno zavzemanje za pravice delavca in kmeta.
PODOBA ŽENSKE V SLOVENSKEM CELOVEČERNEM FILMU
Slovenski film ima v primerjavi s produkcijo hollywoodskega filma, pa tudi v primerjavi s produkcijami filmov drugih evropskih držav, samosvojo tradicijo.
Na to, kakšne in katere filme smo pri nas posneli, je vplivalo več dejavnikov, in sicer družbeni in zgodovinski dejavniki (socializem, emancipacija žensk …), politični dejavniki (tisti, ki financira film, določa, kaj se bo posnelo in na kakšen način), žanrska usmeritev (melodrama, komedija, grozljivka, tragedija), kulturna določenost (pomen literature v slovenski zavesti in vloga gledališča ob začetkih filmske umetnosti) in mitologije slovenske družbe.
Ti dejavniki so glavni »krivci«, da je ženska na slovenskem filmu predstavljena dokaj stereotipno, in da smo lahko določili posamezne tipe žensk na filmskem traku. Ti tipi pa so: šarmantna zapeljivka, ženska kot angel, melodramski tip ženske, partizanska mati, ženska kot neodvisno bitje, nevtralna družinska mati in ženska kot borka, upornica.