MOČ SPOMINA, PREMOČ POZABE
Zgodovina ljubljanskih ‘nacionalnih spomenikov’
Avtor v svojem prispevku raziskuje zgodovino takoimenovanih nacionalnih spomenikov v Ljubljani. Opisuje, kako so postavljali spomenike zaslužnim zgodovinskim osebnostim, kakšna je bila njihova vloga in usoda. Medtem ko so se spomeniki iz 19. stoletja, posvečeni slavnim pisateljem in pesnikom, večinoma ohranili do dandanes, spomenikom, ki so slavili različne vladarje in simbolizirali politične sisteme, to ponavadi ni uspelo. Tako naprimer danes v Ljubljani ni niti enega javnega spomenika, ki bi pričal o zgodovinski povezavi Slovenije z Avstrijo ali Jugoslavijo.
RIČET IZ ŽABJEKA
Prispevek prinaša nekaj gradiva o zaplembah prvega slovenskega satiričnega lista Brencelj (1869 -1875, 1877-1886) in porotnih obravnavah njegovega urednika Jakoba Alešovca (1842-1901). Alešovec je bil konec leta 1871 obsojen na dvomesečno zaporno kazen v ljubljanskem preiskovalnem zaporu Žabjek. V spomin na zaporno kazen je leta 1873 izdal knjižico Ričet iz Žabjeka. Državne pravdnike, policijskega cenzorja in razne zaplembe Brenclja je Alešovec večkrat komentiral s satiričnimi besedili in karikaturami.
KINEMATOGRAF KOT MLINSKI KAMEN
V razpravi avtor raziskuje dogajanja ob kinematografskih predvajanjih t.i. pikantnih filmov na Slovenskem na prehodu v 20. stoletje. Prvi del je posvečen prvim predvajanjem takšnih posnetkov ob koncu 19. stoletja, ki jih je v tem prostoru predvajal lastnik potujočega kina Johann Bläser, drugi del pa času tik pred in med prvo svetovno vojno, ko so kinematografi postali že stalni. V tem času je namreč večjo pozornost pikantnim filmskim predstavam namenil tudi ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Delo temelji na časopisju in zapuščini škofa Antona Bonaveture Jegliča, ki jo hranijo v Nadškofijskem arhivu Ljubljana, ter na njegovem dnevniku, ki ga v prepisu hranijo v Arhivu Slovenije.
»JEDEL JE PRAV MALO, KAKOR JE BILA NJEGOVA NAVADA. PIL JE VEČ.«
Ivan Cankar, slovenski bohem – prispevek k zgodovini bohemstva na Slovenskem
V prispevku je predstavljena po mnenju avtorja vse preveč zamolčana vsakdanjost življenja Ivana Cankarja, enega najpomembnejših slovenskih pisateljev. Avtor na začetku postavi trditev, da je bil Cankar bohem, saj so ga kot takega označevali sodobniki, pa tudi sam je svoje življenje na Dunaju primerjal z življenjem »parižkih bohemov«. Ker je bilo bohemstvo kot način bivanja vseevropska značilnost druge polovice 19. in začetka 20. stoletja, podaja avtor v prvem delu splošno sliko tega fenomena, v katero potem v drugem delu poskusi umestiti Cankarja.
KRANJSKO DRUŠTVO ZA VARSTVO ŽIVALI 1902- 1915
Človek je bil v vseh obdobjih svoje zgodovine tesno povezan z živalmi. Že od nekdaj je bila žival predmet naših materialnih potreb po hrani, obleki; odkar jo je človek udomačil pa jo je tudi uporabljal za delo, transport, zdravilstvo in zabavo. Z razvojem človeštva in kulture se je spreminjal tudi odnos do živali.
Agitacija za boljše življenske pogoje živali se je najprej pojavila in se tudi najmočneje odražala v Angliji. Ideje o potrebnosti zaščite živali so dosegle tudi slovensko ozemlje. Julija 1845 je pričelo z delovanjem Goriško društvo proti mučenju živali, ki je bilo tudi prvo tako društvo v Avstrijski monarhiji. Ideje društva je podpirala tudi Kranjska kmetijska družba. Tudi bontoni s konca 19. stol. in začetka 20. stol., ki so dajali napotke za lepo vedenje, odražajo splošen dvig moralnih standardov, saj so vključevali tudi napotke za ravnanje z živalmi. Tovrstna prizadevanja pa je še nadgradilo leta 1902 ustanovljeno Kranjsko društvo za varstvo živali, ki se je kot že samo ime pove, borilo tudi za varstvo živali in ne zgolj proti mučenju živali.
SMRT IN SAMOPROMOCIJA
Pokopališče kot sredstvo meščanskega reprezentiranja v času kulturnega boja na primeru Dornbirna
Z gradnjo reprezentativnih spomenikov z odgovarjajočimi sporočili je bilo pokopališče za srednji sloj prostor za razkazovanje bogastva, vpliva in okusa. V Dornbirnu je predstavljala osnovo za to početje ureditev takoimenovanega »camposanta« – pravokotnega pokopališča, obdanega z arkadami. Prav tako pomembna pa je bila odločitev občinskega sveta, da proda grobna mesta pod arkadami bogatim meščanom, ki so tam zgradili družinske grobnice.
Kulturni boj pa se ni ustavil pred vrati pokopališča, temveč je politiko prinesel tudi na posvečeno območje. Čeprav je večinsko liberalen občinski svet skušal s predstavniki cerkve najti kompromis glede pokopaliških pravil, so konzervativni listi ta poskus sodelovanja ostro napadali.
Dornbirnski pokopališči sta več kot le skupini grobov. V resnici sta razen prostora za pokope tudi simbol častihlepnega srednjega razreda, ki je na tem kraju večnega spomina ustvaril reprezentativne spomenike, kot tudi simbol spora med sekularizirano državo z liberalno vlado in katoliško cerkvijo, ki je vedno bolj izgubljala politični in družbeni pomen.
»LJUDJE SO SPOZNALI PALČKA KOT BANDITA, KATERI JE BIL ZMOŽEN NAPRAVITI VSEGA«
Nekaj dokumentov o Ivanu Laubiču – Palčku, zadnjem povojnem ‘banditu’
Avtor je na podlagi arhivskega gradiva opisal usodo Ivana Laubiča – Palčka. V povojnem času so po Sloveniji krožile teroristične skupine, ki so se borile proti novi oblasti. Vodilni član takšne skupine, ki je delovala v okolici Celja, je bil tudi bivši partizan Ivan Laubič – Palček. S skupino je začel napadati in ropati leta 1947, istega leta je bila skupina tudi razbita. Ivan Laubič – Palček se je pred oblastjo skrival do leta 1950, ko je ustanovil novo skupino, bil ujet in obsojen na smrt.