| Avtorji: | Članki:
Nekaj štorij iz črne galerije sumljivih »Jezes, Jezes Johan, al’s’ res abgeordneter?« »Jaz nisem nameraval vstreljiti« Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane! |
 |
Nekaj štorij iz črne galerije sumljivih
O nadzorovanju politično sumljivih oseb in ovaduštvu po revoluciji leta 1848
Po revoluciji leta 1848 je avstrijska vlada zelo pazila na osebe, ki so se kompromitirale med revolucijo, in na izjave, ki bi nasprotovale oblastem ali bi sramotile cesarja in državo. Pri tem nadzorovanju se je država opirala predvsem na policijo in orožništvo, v takih razmerah pa je cvetelo tudi ovaduštvo. Ob vsem tem vohunjenju, zasledovanju in poročanju je nastalo precej spisovnega gradiva, ki nam omogoča raziskovanje takratnih dogodkov in mišljenja.
»Jezes, Jezes Johan, al’s’ res abgeordneter?«
Zanimivosti iz življenja in dela kamniškega župana in deželnega poslanca Janeza Kecla (1839-1888)
V drugi polovici 19. stoletja je pretresala kamniško lokalno dogajanje izredno zanimiva pojava Janeza kecla. Kot eden najpremožnejših kamniških meščanov je bil v sedemdesetih letih župan, občinski odbornik in od leta 1877 nemški poslanec mestne kurije Tržič-Radovljica-Kamnik v kranjskem deželnem zboru. Zaradi podjetnosti in ambicioznosti pa ga zasledimo tudi v gospodarskem, društvenem in družabnem življenju takratne kamniške »visoke družbe«.
»Jaz nisem nameraval vstreljiti«
Proces proti Ivanu Bovhi in druge sodne obravnave izgredov ob obisku čeških visokošolcev v Celju 1899
Ob obisku čeških visokošolcev v Celju poleti 1899 je poleg številnih drugih izgredov kar na dveh koncih mesta prišlo do streljanja. V obeh primerih sta strele sprožila Slovenca, žrtvi pa sta bila Nemca. Največ pozornosti je pritegnil primer Ivana Bovhe, ki je ustrelil dninarja Juliusa Grabitscha. Ta primer je v mestu ob Savinji še bolj globoko zarezal ločnico med dvema nacionalnima taboroma. Po dolgotrajnem priporu je bil obtoženec Ivan Bovha na glavni obravnavi zaradi upravičenega silobrana oproščen, kar je pravzaprav pomenilo moralno zmagoslavje slovenske strani. Ob spremljanju tega primera pa so se postavljala vprašanja o (ne)pristranskem ravnanju celjske mestne policije in o vplivu nacionalne politike na sodstvo.
Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencu ne gane!
Cesar Franc Jožef v slovenski literaturi
Avtor v razpravi obravnava kult cesarja Franca Jožefa v slovenski (zlasti) spominski literaturi. Analiza tekstov kaže vsebinsko izpraznjenost vladarskega kulta, v 19. stoletju pa sta na Slovenskem vladarski kult bolj kot literatura gojila publicistika in zgodovinopisje.
Bratstvo in enotnost – resničnost in pesnitev
Podobno kot pred njim Habsburžane je tudi znamenitega jugoslovanskega voditelja maršala Tita mučil enak temeljni problem, ki ga je moč povzeti v dovolj preprosto vprašanje: Kako zagotoviti »normalnost« političnega življenja v mnogonacionalni in mnogokulturni državi? Če bi Josip Broz moral izbirati svoje vladarsko geslo, bi se najverjetneje ustavil ob besedni zvezi Bratstvo in enotnost, čeprav je njegova politika v različnih obdobjih med ljudi lansirala tudi druge krilatice. Parolo Bratsvo in enotnost je mogoče postaviti v kontekst velikih političnih maksim, ki so usodno zaznamovale življenje milijonov ljudi. Glavni vir enotnosti v marksistični Jugoslaviji pa je bil prav gotovo kult maršala Tita. Po Titovi smrti je geslo Bratsvo in enotnost postajalo pomensko popolnoma izpraznjeno geslo. Unitarizem je bil zopet na pohodu. Sledil je razpad Jugoslavije in najbolj krvoločen in neusmiljen oboroženi spopad na evropskih tleh v 2. polovici 20. stoletja.
Razpad historiografije, ki nikoli ni obstajala
Jugoslovansko zgodovinopisje po drugi svetovni vojni je bilo dejansko skupek osmih nacionalnih historiografij in nikoli ni delovalo kot ubrana celota. Uspelo pa je realizirati nekaj skupnih projektov. Najpomembnejši med njimi je bila Zgodovina narodov Jugoslavije, ki pa je izšla le v dveh delih, o tretje, ki naj bi obravnaval 19. in 20. stoletje, pa se jugoslovanski zgodovinarji niso mogli zediniti. Že v šestdesetih letih so se med zgodovinarji in drugimi družboslovci različnih nacionalnosti začele polemike o raznih spornih temah, zlasti mednacionalnih odnosih. V sedemdesetih so pod pritiskom politike polemike malo popustile, v osemdesetih pa so se z vso silovitostjo obnovile in še stopnjevale. Precejšen del zgodovinopisja je bil pod močnim vplivom nacionalnih politik in njenih interesov.