Zgodovinar dr. Andrej Pančur, rojen leta 1971 v Trbovljah, se je po končanem študiju zgodovine in filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 1996 zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer je zaposlen še danes kot znanstveni sodelavec. Leta 2002 je doktoriral na Univerzi v Ljubljani z disertacijo Monetarna politika v Habsburški monarhiji in Slovenci (1848-1914). Predelana disertacija je leta 2003 pod naslovom V pričakovanju stabilnega denarnega sistema izšla kot prva knjiga zbirke Zgodovini.ce. Andrej Pančur se raziskovalno posveča predvsem gospodarski in socialni zgodovini na Slovenskem v 19. stoletju, v zadnjem času pa tudi pred drugo svetovno vojno. Po letu 2007 se je zlasti intenzivno ukvarjal z zgodovino Judov na ozemlju današnje Slovenije v 18. in 19. stoletju in do konca druge svetovne vojne. V zadnjem času ga zanima predvsem zgodovina različnih marginalnih skupin, v prvi vrsti revežev, beračev in potepuhov.

Po izgonu Judov iz Štajerske in Koroške leta 1496 in iz Kranjske leta 1515 se v osrednjih slovenskih deželah Judje dolga stoletja niso več smeli stalno naseljevati. Do ponovnega judovskega naseljevanja je prišlo šele v času emancipacije judovskega prebivalstva v Habsburški monarhiji. Izvirna znanstvena monografija Andreja Pančurja obravnava judovsko skupnost na ozemlju sedanje Slovenije od začetkov njihovega ponovnega naseljevanja: v Prekmurju od 18. stoletja in na Kranjskem in Štajerskem po letu 1867. V osrednjem delu monografije avtor na podlagi do sedaj neznanega poimenskega popisa nekdanjih in trenutnih članov judovskih verskih občin v jugoslovanskem delu Slovenije (Dravski banovini) iz leta 1937 natančno analizira demografsko, gospodarsko in socialno strukturo judovske skupnosti na predvečer holokavsta. Pri tem avtor ugotavlja precejšnje razlike med Judi v Prekmurju in v ostali Sloveniji. Večina Judov je v Prekmurju kontinuirano živela že več generacij, večina jih je bila jugoslovanskih državljanov, pri čemer so se iz ekonomskih razlogov množično izseljevali. Judovsko prebivalstvo v ostali Sloveniji je bilo nasprotno izrazito imigrantsko, z visokim deležem tujcev. V zaključku monografije avtor argumentira, da so takšne razlike imele velik vpliv na usodo obeh judovskih skupnosti med vojno. V epilogu monografije so tako strjeno prikazani najnovejši rezultati avtorjevih raziskav o poteku holokavsta v različnih delih okupirane Slovenije, pri čemer je avtor ugotovil, da občutnih razlik v številu žrtev holokavsta v Prekmurju in v ostali Sloveniji ni mogoče razložiti samo s pomočjo različnih okupacijskih režimov, temveč tudi s pomočjo različnih družbeno-demografskih dejavnikov. Pančurjeva monografija tako ni le prvi celoviti prikaz judovske skupnosti v Sloveniji v desetletjih pred drugo svetovno vojno, temveč tudi izhodišče za vsako nadaljnjo raziskovanje holokavsta v tem delu Evrope.