|
Avtorji: |
Članki: Savinova opera Poslednja straža: med Zagrebom in Ljubljano (1904-1907) |
 |
Magistrat je osel
K zgodovini prepirov med ljubljansko mestno in njej nadrejeno oblastjo
Opisujemo Hacquetov spor z ljubljanskim magistratom, ki se je vrtel okoli mestnih kompetenc. Hacquet ni pokazal preveč ponižne vneme in je namesto magistrata za sogovornika vzel kar njegove nadrejene; nespoštovanje ustaljenih pravil in hierarhij je sploh značilno za individualiste Hacquetove vrste. Spor je vzplamtel na veliko veselje ljubljanskih firbcev, zdi pa se, da je magistrat potegnil krajši konec. Seveda je vsaka podobnost s sodobnim slovenskim vsakdanom povsem izključena in zgolj naključna.
Novačanova celjska bitka
Pretep v celjski kavarni Evropa decembra 1939 in njegov sodni razplet
Anton Novačan v zgodovinskem spominu ni zapisan zgolj kot literat, politik in diplomat, temveč tudi kot človek mogočne postave ter nemirne narave. Veljal je za uživača in velikega bohema, njegovi sodobniki pa so radi poudarjali tudi njegovo nagnjenost k pretepom. Z močjo svojega telesa je v mladosti branil slovenske nacionalne interese in uveljavljal svoje politične ideje, sloves vročekrvneža pa je ohranil tudi v zrelejših letih. Konec leta 1939 je bil glavni akter incidenta v celjski kavarni Evropa, ki je zaradi družbene pomembnosti vanj vpletenih ter drugih, tudi narodno-političnih konotacij končno privedel do sodnega epiloga, obenem pa pri celjskih družabnih omizjih povzročil dobršno mero zabave, saj so nekateri najbolj duhoviti kronisti omenjeno zgodbo porogljivo poimenovali kar »Celjska bitka«.
Trije Slovenci, pa smo zbor
Vloga petja in ljubiteljske pevske dejavnosti v procesih narodnega prebujanja pri Slovencih v 19. stoletju
Petje in pevska dejavnost sta v procesih narodnega prebujanja Slovencev v 19. stoletju odigrala zelo pomembno vlogo. Petje, ki je bilo v tem ključnem obdobju pod vplivom romantične misli predstavljeno kot povzdignjena oblika glasbenega izraza, utemeljena v primordialnem, »ljudskem«, celo v transcendentnem, v sebi združuje dva najpomembnejša elementa procesov zamišljanja katerega koli naroda: jezik in (nacionalna) čustva. Razvoj čitalnic in drugih forumov kulturnega in političnega življenja v drugi polovici devetnajstega stoletja je sprožil procese institucionalizacije petja in množičnega združevanja ljudi v pevske sestave, predvsem pevske zbore. Petje je spremljalo različne manifestacije narodnega prebujanja (na primer t.i. bésede) repertoar pa so zaznamovale budnice, programsko pisane skladbe s funkcijo posredovanja narodnih idej. Tako kot samo petje, sta tudi množičnost ljubiteljske pevske dejavnosti ter sodelovanje med posameznimi društvi in pevskimi sestavi pomembno prispevala h definiciji in povezovanju nastajajoče zamišljene skupnosti Slovencev. Osnova za razmišljanje v prispevku so odlomki člankov slovenskega časopisja v 19. stoletju.
»Ostrupljanje s klobaso«
Nekaj ugrizov v klobčič kranjske klobase in narodnega ponosa, zvit v slovenskem časopisju od pomladi narodov do konca prve svetovne vojne
Članek sloni na tezi, da je imela kranjska klobasa pomembno mesto v oblikovanju in razvoju slovenske narodne zavesti v obdobju od pomladi narodov do konca prve svetovne vojne (pa seveda tudi pozneje). Pri tem se omeji predvsem na vlogo kranjske klobase v krepitvi narodnega ponosa, ali še konkretneje, na vprašanje, kako, na kakšne načine je slovensko časopisje – nedvomno zelo pomemben dejavnik reprodukcije slovenske narodne identitete – krepčalo narodni ponos s pisanjem o kranjski klobasi. Predstavljeni so trije tematski sklopi časopisnih besedil, ki se na različne načine dotikajo odnosov med narodnim ponosom in kranjsko klobaso: besedila, ki opevajo slavo, poznanost, imenitnost kranjskih klobas, časopisni članki, ki pričajo o takih ali drugačnih bojkotih kranjskih klobas, in nekaj zelo razpršenih besedil, ki predstavijo mesto kranjske klobase v različnih mednacionalnih sporih.
Grob v mongolski stepi
Kaj vemo o usodi nadporočnika Zagoričnika?
Članek opisuje doslej neznano življenjsko usodo slovenskega častnika Zagoričnika na Kitajskem ob začetku prve svetovne vojne in okoliščine njegove smrti v Notranji Mongoliji. Prispevek temelji na kritični analizi virov in literature ter na povezovanju s konteksti povezanimi z vzhodno deželo, kjer je poročnik sklenil skrivnostno usodo.
Savinova opera Poslednja straža: med Zagrebom in Ljubljano (1904-1907)
Avtor oriše čas in kraj nastanka Savinovega opernega prvenca, enodejanko Poslednjo stražo (1904), ki je doživela prvo izvedbo v Zagrebu (1906) in nato še ponovitev v Ljubljani (1907). V tem času je zanimivo in značilno skladateljevo “učenje” kompozicije, ki ga je izrabil v skoraj vseh mestih službovanja (Dunaj, Praga, …). Oriše tudi skoraj sočasne glasbene razmere v Zagrebu in Ljubljani in postavi Rista Savina v čas in prostor njegove Poslednje straže. Pri tem uporabi že znane relevantne podatke, na novo pa je prav za ta primer avtor raziskal zagrebške in ljubljanska arhive.