KOPERNIK MED SLOVENCI
Avtor opisuje sprejem Kopernikovega nauka med Slovenci. Koperniku sledi skozi popise astronomskih knjig v ljubljanskih knjižnicah in knjigarnah. Obravnava predvsem knjižnico ljubljanskega knežjega dvorca, Mayerjev prodajni katalog iz leta 1678 in knjige ljubljanskih jezuitov. Čeprav večina uporabljenih virov izvira iz obdobja po Galilejevem procesu, z njimi vendarle dokazuje pomembno vpetost naših krajev v filozofske razprave na evropski ravni.
Avtor nadalje raziskuje vsebine in pomen posameznih astronomskih knjig turjaške knežje knjižnice. Na ugotovitvah utemelji razmišljanja o filozofskih prepričanjih Turjačanov takoj po njihovi vrnitvi v katoliško vero in še posebej o njihovem odnosu do kopernikanizma.
Turjačani so podpirali ljubljanske jezuite in njihovo knjižnico. Pripoved poveže z izjemnim odkritjem , da so že ljubljanski jezuiti imeli znamenito drugo izdajo Kopernika (1566), ki se še danes nahaja v NUK in nemo pripoveduje svojo zgodbo.
»STAVBA ZNAMENJA – PERVIGA SPOMINKA SLOVENSKIGA DJANJA«
Prešernov nagrobni spomenik – prvi slovenski javni spomenik
Nagrobni spomenik pesniku dr. Francetu Prešernu na pokopališču v Kranju je prvi slovenski javni spomenik, ki je zrasel iz množične narodnozavedne pobude. Pobuda zanj je bila dana ob Prešernovi smrti februarja 1849. Na sedmini je bil ustanovljen poseben odbor Slovenskega društva, ki naj bi prevzel skrb za pesnikov grob. Časnika Novice in Laibacher Zeitung sta objavljala povabila odbora za zbiranje prispevkov in imena darovalcev. Zbiranje je potekalo v vseh slovenskih deželah. Največ uspeha je bilo na Kranjskem, nekaj so zbrali tudi na Hrvaškem.
Nagrobni spomenik v obliki preprostega slopastega znamenja je po načrtu neznanega dunajskega arhitekta izdelal ljubljanski kamnosek Ignacij Toman ml. Spomenik je zahteval odprt prostor, zato so zaprosili za dovoljenje za prekop in pesnikovo krsto prenesli iz prvotnega neuglednega mesta ob vzhodnem pokopališkem zidu na odličnejšo lokacijo. Spomenik so odkrili 3. julija 1852. Oblasti so menile, da slovesnost ob odkritju ni bila politično obarvana.
KVAREN IN UMAZAN TISK
Prizadevanja za »boljši« tisk pred prvo svetovno vojno
Pojmovanje romana in drugega neprimernega leposlovja kot enega izmed krivcev za pohujšanje mladine je bila stalnica pri moralistih in njihovih prizadevanjih za nravno čistost prebivalstva. V drugi polovici 19. stoletja se je tisk vseh zvrsti precej razširil med prebivalstvom. Moralisti so poseben problem videli v šundu in ostali trivialni literaturi, ki je omrežila mnogo bralcev. Ocenjevali so, da preveč razvnema domišljijo bralcev in da jih zavaja v pohujšanje, saj popularizira razmerje, ki je brez objektivnega ozadja in realnega namena. Obravnava spornih, moralno občutljivih tem v delih, ki so bila dostopna širši javnosti, pa je bila nezaželena tudi v okviru »resne« literature in je pri večini kritikov naletela na negativen odziv. Moralisti so iskali pomoči za nadzor pri državnih oblasteh, vendar so te pozornost posvečale predvsem prekrškom, ki so bili politične narave, zato je med ohranjenim zaplenjenim tiskovnim gradivom Državnega pravdništva najti relativno malo spisov z obravnavano tematiko.
DOBRODELNE PRIREDITVE, ZASTAVE IN VOJAŠKA GODBA
Boji za javni prostor na Štajerskem okoli leta 1900
Okoli leta 1900 je bila Štajerska dvojezična dežela, ki jo je poseljevalo slab milijon nemških Štajercev in 400.000 Slovencev.
V letih pred prvo svetovno vojno so ozračje določala nasprotja med obema narodoma. Dogajanje so zaznamovali prepiri o zasedbi javnih funkcij ter enakopravni obravnavi slovenskega jezika v uradih, na sodiščih in v šolah.
Oba naroda sta svoje neizživete nacionalistične ambicije rada povezovala s širšim zaledjem – nemški Štajerci z velikonemško idejo, slovenski pa s panslavizmom. Lojalni in s habsburškim patriotizmom prežeti državni uradniki so se nemalokrat znašli v nezavidljivem položaju, ko so v imenu državne ureditve in zvestobe avstrijski hiši obračunavali s pretiranimi izlivi tovrstne »naddržavne« naklonjenosti.
»PURGERJI, REŠETARJI IN LONČARJI …«
K zgodovini trga Ribnica na Kranjskem
S pomočjo virov in literature sem poskusila predstaviti življenje v ribniškem trgu konec 19. in v začetku 20. stoletja. Ribnica leži v jugozahodnem delu Slovenije. Tipičen kranjski trg, ki je za svoj »spodoben« razvoj potreboval močno cerkveno organizacijo, grad z graščaki, »purgerje«, ki so s svojim statusom prinašali kraju »višji standard«. Za Ribnico pa je značilna še ena posebnost – suha roba. Ta je ime Ribnice ponesla širom sveta, čeprav je bila ta obrt doma v zaledju Ribnice na podeželju in ne v trgu Ribnica. Te svoje posebnosti so se Ribničani zavedali in velikokrat ob pomembnih dogodkih, ne samo ob semanjih dneh, okrasili Ribnico z izdelki suhe robe. Čeravno je Ribnica kot trg živela svoje trško življenje podobno drugim trgom na Kranjskem, je s priokusom suhe robe in ribniškega humorja ohranjala svoj povsem specifični status.
»EN BOT JE BILO TEŽKO, MA LEPO«
Ekonomija istrskega podeželja med tradicijo in modernizacijo na primeru vasi Rakitovec (1. polovica 20. stoletja)
Prispevek obravnava ekonomijo istrskega podeželja na primeru vasi Rakitovec v prvi polovici 20. stoletja, s poudarkom na poljedelstvu in živinoreji. Raziskava je nastala na osnovi ustnih pričevanj akterjev tistega časa. Kmetovanje je bilo v prvi polovici 20. st. na robu slovenske Istre poglavitna gospodarska panoga, a je imelo ekstenzivno naravo. Zemljo so obdelovali ročno s preprosto tehnologijo. Prevladovala je mala družinska posest s povprečno 3 ha. Bila je bila v lasti družine in je zadovoljevala zgolj njene potrebe. Trgovali so v zelo omejenem obsegu, in sicer s senom, jajci, mlekom, volno, ovčjim sirom, jagnjeti idr. na sejmih v bližnjih mestih, predvsem pa na trgu v Trstu . Iz navedenega lahko sklepamo, da je imela ekonomija Rakitovca še veliko značilnosti predindustrijske kmečke ekonomije, ki jo lahko imenujemo tudi ekonomija preživetja. To pomeni, da so se v Istri kljub bližini Trsta obdržali tradicionalni družbeni in ekonomski vzorci preživetja še dolgo v 20. stoletje in so jih začeli spreminjati šele po drugi svetovni vojni, ko je komunistična oblast nasilno posegla v tradicionalne družbene strukture Istranov.
»TO KNJIGO SEM PISAL Z LJUBEZNIJO, KAKOR VELEVAJO ZAKONI HISTORIČNE UMETNOSTI ZA NARODNO ZGODOVINO«
O nastanku in razvoju moderne hrvaške historiografije v 19. stoletju
Avtor v svoji razpravi predstavi razvoj hrvaške historigrafije v 19. stoletju. Pri tem najprej oriše njen razvoj in rojevanje potrebe po poznavanju hrvaške zgodovine v prvi polovici 19. stoletja, nato pa se podrobneje posveti procesu oblikovanja hrvaške historiografije v moderno znanstveno disciplino , ki se je začel po letu 1850. V razpravi ugotavlja, da se je le-ta razvijala v skladu z razumevanji nemškega historizma, vendar ni proizvajala samo ozke politične historije, obrnjene k državi. V njej se jasno razkrivajo prizadevanja po raziskovanju različnih področij družbenega življenja v preteklosti. Toda kljub vsemu je v 19. stoletju imela značaj politične dogodkovne historije, kar je ostalo njeno glavno obeležje še globoko v 20. stoletje.