Kranjska suita za zrcalo, vilico, nož, žlico, kavno ročko, čajnik in njuhalni robec
Razprava na osnovi priročnika, ki ga je 1659 napisal uradnik kranjskih deželnih stanov A.S .Siezenheim in 122 inventarjev plemiških zapuščin iz obdobij med leti 1651-60 in 1701-10, obravnava pravila lepega obnašanja pri mizi v tedanjem času. Le-ta so bila predpisana s kopico prepovedi in pravil, katerih namen je bil brzdati, omejiti in prikriti razpoloženja, gibe, želje, misli, čustva, dotike in spogledljive poglede. Omenjena pravila vedenja so višala občutljivost in napetost družabnega življenja in omejevala spontanost posameznika. Nova pravila se zrcalijo v diferenciranju jedilnega in namiznega pribora, kar opozarja tudi na pojav novih živil, denimo kave, čaja in tobaka.
”Una dua so bli sraun, ko so babo saklal”
Zločin iz gostilne ob glavni trgovski cesti med Dunajem in Trstom
Na osnovi podrobnega opisa sodne preiskave o umoru Jedrt Murn, najemnice gostilne iz Trnave ( kraja ob glavni trgovski poti Dunaj- Trst ), ki se je zgodil ponoči 5.julija 1840, se avtor ukvarja s fenomenom iskanja grešnega kozla med tujci. Čeprav je preiskava skorajda neizpodbitno dokazala, da je Jedrt Murn umoril njen mož Franc, je sum padel na italijanske zidarje z gradbišča tekstilne tovarne v bližnjem Preboldu. Sumničavo lokalno prebivalstvo, privezano na zemljo in bližnjo okolico, jih je v hipu označilo kot klateže in nepridiprave, in na ta način v njih iskalo in našlo krivce za vsak nezaželjen dogodek.
Pridiga o prijaznih, dobrih Slovencih, ki niso vedno (bili) taki
Že kratek pregled slovenskih publikacij prejšnjega stoletja odkriva še danes močno prisotni slovenski stereotip, ki ni nič drugega kot dolgočasno ponavljanje, da so Slovenci, čeprav pripadajo majhnemu narodu, marljivi, pošteni, pametni, veseljaški, prijazni, gostoljubni, pridni, redoljubni, snažni, odločni in disciplinirani. Ta avtostereotip je botroval izoblikovanju različnih stereotipnih podob o drugih narodih, posebno o sosednjih narodih (kot denimo o Nemcih, Italjanih, Madžarih, Hrvatih ali Židih), ki so bili po pravilu vsi slabšalni, podobno kot različne pokrajinske stereotipne podobe Slovencev. Poseben vidik pojma ” biti tuj ” je tudi odnos do številnih umetnikov, ki jih je lastna “elita” zavrnila na enak način kot tujce in brezdomce, ampak ki so si (morda ravno zato) uspeli ustvariti ime v tujini.
”Sapralot! To bo pa močan strel”
K zgodovini dvoboja na Slovenskem
Na osnovi podrobnega opisa sodnega procesa proti Emmerichu von Guytu, ki je v dvoboju leta 1889 smrtno ranil Huga von Poglajna, in odmeva ki ga je proces imel v javnosti, avtor prikazuje odnos do dvoboja na Slovenskem v tedanjem času. Čeprav je slovenska javnost ob koncu 19. stoletja dvoboj smatrala za barbarski in predvsem nemški običaj, so tudi Slovenci (sploh izobraženci, ki so se kot študenti spoznali z “menzuro”) v dvoboju videli pomemben način reševanja vprašanja časti. V Slovenskih deželah se je kot drugod privilegij dvobojevanja smatral za sredstvo razločevanja med višjimi in nižjimi družbenimi sloji. Obenem je ta privilegij služil kot povezovalni element višjih slojev.
Smrdelo je kot kuga
K zgodovini higienskih razmer v Ljubljani pred prvo svetovno vojno
Avtro v razpravi obravnava proces higienizacije, ki je potekal v Ljubljani ob koncu 19. stoletja. V obdobju pred potresom leta 1895 sta v Ljubljani, kot piše avtor, vladala umazanija in smrad. Bivalni pogoji spodnjega in delno tudi srednjega družbenega razreda so bili sila neustrezni in nezdravi. Za popotresno, oz. Hribarjevo Ljubljano ( imenovano po Hribarju, ki je mestu županoval med 1896- 1910 ) so značilne številne kampanje proti umazaniji in uvedba mnogih novotarij na področju mestne higiene- posebno izgradnja vodovoda in kanalizacije, skrbnejši gradbeni predpisi, poostren nadzor mestnega fizikata in odločnejša politika kaznovanja kršilcev z globo ali zaporom. Kljub temu številni primeri iz takratnega vsakdanjega življenja kažejo, da so se na področju mestne higiene mnogi običaji, navade in razmere iz predpotresnega časa kljub vsemu ohranile. Z bolj zdravimi jih je počasi nadomestila šele družbena prevzgoja v popotresni Ljubljani.
Problem literarnega zgodovinopisja na Slovenskem
Na pretežno protinarativno naravnanost zgodovinopisja v Sloveniji od časov Franca Kosa naprej je posredno vplivalo Levstikovo omejevanje slovenskega prippovedništva, in neposredno zgodovinska zavest slovenskega naroda, ki jo je oblikovala Levstikova ideja nacionalne zgodovine . Ta ideja je postala ideološki temelj za proces, v katerem je literarna zgodovina počasi izrinila nacionalno, kar je literarno znanost v Sloveniji navdihnilo z mnogimi narodnotvornimi vidiki.