Damir GLOBOČNIK
SLOVENSKI PRVOBORITELJ MIHAEL HERMAN
Pravnik in politik Mihael Herman (1822–1883) je bil nemškega rodu. Med službovanjem na Ptuju je prišel v ožje stike s Slovenci. Priučil se je slovenščine in se družil s tamkajšnjo slovensko inteligenco. Na prvih volitvah marca 1861 je bil izvoljen za poslanca v štajerskem deželnem zboru, v katerem se je začel zavzemati za pravice slovenskega dela prebivalstva. Med Slovenci je odmeval njegov govor 16. marca 1863, katerega je poslovenil Fran Levstik in ga objavil v listu Naprej in dveh samostojnih brošurah. Herman je bil v deželni zbor ponovno izvoljen na volitvah 1867, 1870, 1871 in 1878, v državni zbor pa v letih 1873 in 1879. V štajerskem deželnem zboru se je večkrat zavzel za enakopravnost slovenščine z nemščino in opozoril na zahtevo po Zedinjeni Sloveniji. Zagovarjal je federalistično urejeno Avstrijo in katoliški konservativizem ter bil med prvimi, ki so leta 1872 pristopili k Pravni stranki. V državnem zboru je izstopal njegov govor med adresno debato novembra 1873.
Alexander MAXWELL
NAROD KOT »GENTLEMANSKI DOGOVOR«
Moškost in nacionalnost na Ogrskem v devetnajstem stoletju
Koncept »spolne pogodbe« Carole Pateman lahko v prilagojeni obliki uporabimo tudi pri proučevanju nacionalizma. Če družbo, kot jo določa spolna pogodba, izenačimo z »državljanskim narodom«, lahko seksualno podstat »etničnega naroda« imenujemo »gentlemanski dogovor«. Določila gentlemanskega dogovora, čeprav nikoli tako jasno opredeljena kot je spolna pogodba, se vseeno razkrivajo skozi kulturne prakse. Madžari so si narod predstavljali kot skupnost moških, povzdignjenih v višji stan, ki so sposobni zapeljati ženske za »narodno bratstvo.« Madžarske predstave o narodu so se skozi devetnajsto stoletje spreminjale, prav tako tudi madžarski ideali moškosti: moškost moči se je vse bolj umikala moškosti izobraženosti ali prefinjenosti. Čeprav so različne vrste moškosti predpostavljale različne vrste odnosa do žensk, so temeljile na podobnih kulturnih predpostavkah. Prispevek kulturno zgodovino madžarske nacionalne moškosti poveže z vsakdanjim praksami, zlasti z brki, cigarami in spolnostjo.
Jurij PEROVŠEK
»GRDA, MAJHNA IN UMAZANA JE BILA SLOVENSKA ŽURNALISTIKA PRED VOJNO«
Pogledi na Ivana Štefeta in Miroslava Malovrha ob njuni smrti leta 1919 in 1922
V zadnjih desetletjih habsburške monarhije sta idejno politične razmere na Kranjskem med drugimi soustvarjala tudi vidna spodbujevalca tedanjega kulturnega boja – urednika vodilnih političnih listov, liberalnega Slovenskega naroda in katoliškega Slovenca, Miroslav Malovrh (1861–1922) in Ivan Štefe (1875–1919). Njuna smrt je bila še eno slovensko slovo od avstrijske dobe. Na delež obeh urednikov v njej spočetem kulturnem boju, najprej kot »kranjskem prepiru« in nato kot širši značilnosti političnega življenja na Slovenskem, so ob njuni smrti bolj ali manj očitno opozorili. Poudarili so tudi njune siceršnje časnikarske in druge kvalitete, zamere na obeh straneh »klerikalno«-liberalnega dueta pa so ostale. Njuna glasila nasprotnima urednikoma niso namenila svojega posebnega zapisa. A politika je tekla naprej in tudi po tirih, ki sta jih položila Malovrh in Štefe.
Žan GRM
»PROČ VES NIKOTIN, ŽGANJE, PIVO, VIN’!«
Glasilo Mladi junak v okviru protialkoholnega boja
V pričujočem prispevku avtor opisuje protialkoholni glasilo Mladi junak, ki je izhajalo med letoma 1924 in 1935. Po uvodni predstavitvi stanja alkoholnega duha med slovensko mladino se osredotoči na osnovno predstavitev glasila, v sklopu katere imenuje glavna urednika ter na kratko predstavi nekaj objavljenih rubrik. V nadaljevanju predstavi primere protialkoholnih zgodb, pesmi in ugank, katerih namen je bil odvrniti mlade bralce od uživanja alkoholnih pijač. V sklepnem delu opiše tudi nekaj drugih prispevkov, ki sicer niso povezani s protialkoholnim bojem, temveč mlade bralce usmerja k zdravemu in lepšemu življenjskemu slogu, ter primerja Mladega junaka z dvema protialkoholnima glasiloma.
Tamara SCHEER
PA VENDARLE NISO BILI NEMŠKI BOJEVNIKI ALOISA HUDALA
Grobnica 450 avstro-ogrskih vojnih ujetnikov iz 1. svetovne vojne v cerkvi Santa Maria dell’Anima v Rimu
Avtorica se v svojem prispevku ukvarja z identifikacijo in nacionalnim izvorom 450 avstro-ogrskih vojnih ujetnikov, ki so bili leta 1937 preseljeni z rimskega pokopališča Campo Verano in pokopani v kripti cerkve Santa Maria dell’Anima v Rimu. Pobudnik njihovega prekopa in postavitve spominske kapele Alois Hudal jih je namreč skladno s svojo politično usmeritvijo kar pavšalno proglasil za nemške bojevnike, čeprav so pripadali številnim drugim narodom Avstro-Ogrske.
Mateja RATEJ
JADVIGA GOLEŽ – ŠPELA
Učiteljica in funkcionarka mariborskega odporniškega gibanja
Avtorica se v biografski in kulturnozgodovinski študiji ukvarja z življenjsko potjo učiteljice Jadvige Golež (1911–1944), ki jo je tragično prečila druga svetovna vojna, in to v specifičnih razmerah odporništva v Mariboru na meji kulturnih svetov in presečišču nacionalnih mitov. Že v začetku nacistične okupacije je Mariborčanka, ki je v letih pred vojno učila v ljudski šoli v Šmartnem ob Paki, delovala odporniško, od srede leta 1943 do pomladi 1944 pa je bila osrednja osebnost v mreži učitelja Dušana Špindlerja, tedaj glavnega organizatorja mariborskega odporniškega gibanja. Bila je članica Okrožnega odbora OF in Okrožnega komiteja KPS ter prva sekretarka mestnega odbora Slovenske protifašistične ženske zveze. Po odhodu v partizane spomladi 1944 je postala namestnica politkomisarja Lackovega bataljona, po njegovi priključitvi Pohorskemu odredu pa je tudi sama odšla na Pohorje. Še naprej je opravljala kurirsko službo na Gorenjsko, nato je bila članica okrožnega odbora OF v Slovenskih goricah. Avgusta 1944 je po izdaji in aretaciji Gestapa ter mučenju v zaporniški celici napravila samomor. Tragična biografija učiteljice ilustrira trd in zanesljiv prodor ženskega spola v javni prostor v letih druge svetovne vojne in posebej v epohi po njej.