Filip Čuček se je rodil 26. aprila 1977 v Mariboru. Po končani osnovni šoli je obiskoval mariborsko II. gimnazijo, kjer je leta 1996 maturiral. V istem letu se je vpisal na samostojni študij zgodovine na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Četrti letnik študija je kot štipendist programa CEEPUS opravljal na Katedri za slovaško zgodovino Univerze J. A. Komenskega v Bratislavi. Maja 2002 je diplomiral in istega leta vpisal podiplomski študij zgodovine 19. stoletja, prav tako na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot mladi raziskovalec se je 1. 11. 2003 zaposlil na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Podiplomsko usposabljanje je zaključil aprila 2007 z zagovorom doktorske disertacije Gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879-1893).

Svoje delo je usmeril v raziskovanje politične zgodovine na Slovenskem v 19. stoletju. Doslej je objavljal v Sloveniji (Zgodovina za vse, Kronika, Studia Historica Slovenica, Prispevki za novejšo zgodovino, Zgodovinski časopis) in v tujini (Blätter für Heimatkunde v Gradcu), ob tem pa je v sodelovanju z doc. dr. Martinom Mollom pripravil prispevek Duhovniki za rešetkami (Viri, 2006) ter sodeloval pri Slovenski kroniki XIX. stoletja. Aprila 2000 je sodeloval na znanstveni konferenci o slovensko-slovaških stikih v Bratislavi, decembra 2004 pa na znanstvenem simpoziju 750 let mesta Maribor s prispevkom Maribor in kraji na slovenskem Štajerskem med leti 1750-1918.

Gospodarske, socialne, kulturne in politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Taaffejeve vlade (1879–1893)

Raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, asistent dr. Filip Čuček, ki se je v zadnjih letih razvil v dobrega poznavalca politične zgodovine slovenskega in srednjeevropskega prostora, je v svoji knjigi natančno prikazal uspehe in težave, s katerimi se je lahko pohvalila slovenska politika na Spodnjem Štajerskem v času vlade grofa Eduarda Taaffeja (1879-1893). Čeprav je bil odnos vlade do kulturnih in gospodarskih potreb Slovencev na Spodnjem Štajerskem veliko bolj zadržan kot v osrednji slovenski deželi, na Kranjskem, pa je po mnenju avtorja tudi štajerskim Slovencem uspelo bistveno spremeniti neugodne razmere na številnih področjih družbenega življenja. Navzven enotna »narodna stranka«, organizirana v leta 1882 ustanovljenem Slovenskem političnem društvu, ni dosegla le izjemnih uspehov pri uveljavljanju slovenskega jezika v šolah, uradih in javnem življenju, ampak je relativno hitro izničila v prejšnjem obdobju opazen vpliv nemške (liberalne) stranke na slovenskem podeželju in od deželnozborskih volitev leta 1884 že začenjala »napad« na mesta in trge. Opazne politične uspehe je spremljal tudi slovenski napredek na gospodarskem področju, ki se je kazal v hitri rasti slovenskih posojilnic in krepitvi slovenskega meščanstva po premoženju. Po mnenju avtorja je narodni stranki zlasti na celjskem območju v dobršni meri uspelo demantirati oceno predsednika celjskega sodišča Heinricherja, ki je ob ustanovitvi celjske Posojilnice (1881) samozavestno trdil: »Kapital in inteligenca na Spodnjem Štajerskem sta nemška in morata nemška ostati.« To pa je bil tudi glavni vzrok za radikalizacijo nemške politike na Spodnjem Štajerskem in zaostrovanje nemško-slovenskih odnosov, ki so ob koncu Taaffejeve dobe zlasti v Celju dobivali vedno bolj ekscesne oblike.