Zgodovinar dr. Andrej Studen, rojen leta 1963 v Celju, se je po končanem študiju zgodovine in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 1988 zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer dela še danes kot višji znanstveni sodelavec. Poleg tega od leta 2003 predava in vodi seminar iz predmeta Zgodovina vsakdanjega življenja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru. Doktoriral je leta 1995 z disertacijo o stanovanjski kulturi Ljubljane v dolgem stoletju meščanstva. Raziskoval je tudi številne druge pojave vsakdanjika. Zanimali so ga procesi modernizacije, urbanizacije in higienizacije, zgodovina meščanstva, zgodovina recepcije prihoda železnice in drugih novotarij, zgodovina turizma. Posebno pozornost je namenil raziskovanju kriminala, kaznovanja in smrtne kazni. Objavil je številne znanstvene razprave in nekaj monografij. V zadnjem času ga zanimajo predvsem zgodovina morale in družbeni odkloni. Rezultat nekajletnega raziskovanja alkoholizma je tudi pričujoča knjiga.

Študija dr. Andreja Studna, ki bi jo lahko označili kar za kulturno zgodovino alkoholizma na Slovenskem v »dolgem 19. stoletju«, v uvodu nazorno prikaže, da je »alkoholna revolucija«, če si sposodimo izraz Fernanda Braudela, na Slovenskem izjemno uspela. Če je bilo do začetka 19. stoletja pitje alkohola v glavnem domena višjih družbenih slojev (kmet si ga je privoščil le ob praznikih in slavjih), se je že v predmarčnem obdobju razširilo tudi na nižje družbene sloje po mestih in na podeželju. Pretirano zalivanje z alkoholom v vseh oblikah je v tridesetih letih 19. stoletja močno zaskrbelo ljubljanskega zdravnika dr. Frana Viljema Lipiča, ki se je sistematično lotil raziskav razsežnosti alkoholizma v Ljubljani in na Kranjskem. Po večletnem preučevanju ljubljanskih in kranjskih pijancev je leta 1834 svoja spoznanja strnil v knjigi Osnovne značilnosti dispsobiostatike, ki jo upravičeno uvrščamo med zgodnešje znanstvene obravnave fenomena alkoholizma v svetovnem merilu. Odtlej so se iz leta v leto množili najrazličnejši spisi, ki so svarili pred pretiranim zalivanjem s kapljico pozabe. Katoliški moralisti, zdravniki in psihiatri, ki so propagirali načelo zmernosti, so v prvi vrsti svarili pred pitjem žganja, ki se je – v času agrarne krize po zemljiški odvezi – v resnici izjemno hitro širilo med podkmečkimi sloji. Če so bili v očeh katoliških in meščanskih moralistov pijanci sprva predvsem propadli grešniki, so ob koncu 19. stoletja v njih že videli grožnjo obstoječemu družbenemu redu. Pod vplivom biološke psihiatrije in Morelove teorije o »izrojenosti« (progresivne degeneracije) so alkoholike vse bolj obravnavali kot grožnjo civilizaciji. Tudi mnogi ugledni slovenski psihiatri (Ivan Robida, Fran Goestl) so bili prepričani, da alkoholiki niso degenerirani zato, ker pijejo, ampak da pijejo zato, ker so degenerirani. Ob koncu 19. stoletja je v etiologiji alkoholizma dobivala prvo mesto »dedna obremenjenost«. Alkoholizem naj bi se prenašal iz roda v rod, kar naj bi posledično vodilo v propad narodne skupnosti. Širilo se je prepričanje, da sta evropska in slovenska družba obsojeni na propad, če se ne zaustavi »zastrupljanje« dednega materiala. Že pred prvo svetovno vojno, zlasti pa po njej, so se med nekaterimi raziskovalci pojavili tudi zagovorniki evgenike (npr. antropolog Božo Škerlj), ki pa s svojimi recepti niso uspeli. Neuspešno pa je bilo tudi protialkoholno gibanje, ki so ga organizirali zlasti v katoliškem taboru. V metodološkem in vsebinskem pogledu dovršeno znanstveno delo dr. Andreja Studna zapolnjuje vrzel v slovenskem zgodovinopisju in pomeni pomemben prispevek k boljšemu poznavanju slovenske kulturne in družbene zgodovine.