Zadnja leta svojega življenja je oče posedal na udobnem stolu rex ob kuhinjskem oknu. V roke je razen časopisa jemal zdaj to, zdaj ono knjigo. V Krajevnem leksikonu Slovenije si je označeval omembe arheoloških najdb v posameznih krajih, včasih je posegel po grški slovnici, pobrskal po listinah, ki so jih ljubeznivo prinašali iz arhiva. Zdaj na istem stolu posedam sama (a v moji starosti oče še ni posedal na tem stolu!) in mislim na očeta in njegovo življenjsko vodilo, ki ga je redkokdaj imenoval z besedami, a vselej uresničeval, namreč: živimo, da delamo. Nikakor ne morem pozabiti, kako mi je dan pred smrtjo nekako zasanjano rekel: »Celeja – kako lepo ime.« to so bile skoraj njegove zadnje besede. Vem, da je delo in Celje v širšem pomenu besede predstavljalo osrednjo os njegovega življenja.

Božena Orožen