Prof. dr. Janez Cvirn (1960-2013) je slovenski zgodovinopisni in humanistični prostor trajno zaznamoval kot eden vodilnih strokovnjakov za zgodovino 19. stoletja, vrhunski raziskovalec, plodovit pisec in predan pedagog.
Svojo profesionalno pot je začel leta 1983 v Zgodovinskem arhivu Celje, jo nadaljeval v Pokrajinskem muzeju Celje, od leta 1991 do prezgodnje smrti pa je bil predavatelj na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot osrednja osebnost Zgodovinskega društva Celje je bil glavni pobudnik in dolgoletni urednik revije Zgodovina za vse ter knjižne zbirke Zgodovini.ce. S pričujočo posthumno izdajo njegovega zadnjega raziskovalnega dela se dolgoletni sodelavci, kolegi in prijatelji
s hvaležnostjo poklanjamo spominu na velikega zgodovinarja in človeka.

Knjiga prof. dr. Janeza Cvirna Dunajski državni zbor in Slovenci (1848 1918) je njegovo zadnje delo o zgodovini parlamentarizma, a najbolj celovito. V prvi vrsti predstavlja temeljit pregled ključnih prelomnic v ustavni zgodovini Avstrije, od prve omembe besede ustava do njene vsakokratne razgradnje. Poleg tega je knjiga tudi izčrpen politično zgodovinski pregled, saj je avtor obsežno popisal odnose vlad in parlamenta. In tretjič, študija vsebuje podroben prikaz delovanja slovenskih poslancev v državnem zboru od leta 1848 do 1918, kar je še najbolj dragoceno. Cvirn v tem kontekstu prepričljivo pokaže, da je bilo maloštevilno slovensko parlamentarno zastopstvo prisiljeno voditi oportunistično politiko.
Ena temeljnih ugotovitev Cvirnove knjige je spoznanje, da razpad habsbur ške monarhije ni bil posledica domnevno prepozne in nezadostne politične demokratizacije. Liberalna decembrska ustava iz leta 1867 je Cislajtanijo spreminjala v relativno moderno ustavno monarhijo, ki glede demokracije ni bistveno zaostajala za večino evropskih držav. Vzroki za njen tragični konec so v prvi vrsti tičali v usodnem pomanjkanju temeljnega konsenza o tem, kako naj bo država organizirana. Slednje se je vedno očitneje kazalo tudi v avstrijski parlamentarni praksi. Če se je v začetku državni zbor še vzpostavil kot nekakšen forum za sklepanje (nacionalnih) kompromisov, je od konca 19.
stoletja postal prizorišče hudih nacionalnih spopadov, v katerih ni bilo prostora za sporazum. Toda Cvirn je ob tem večkrat in ob različnih prilikah upravičeno poudarjal, da je negativna ocena avstrijskega parlamentarizma, ki se pogosto pojavlja v historiografiji, bolj posledica njegovega žalostnega konca kot njegove resnične dejavnosti in vloge.

dr. Jure Gašparič