Jure GAŠPARIČ
»Začarani krog družbene loterije, kamor se splača investirati«
Kako se je jugoslovanska družba med obema vojnama spopadala s politično korupcijo
Opirajoč se na alegorije največjega pisateljskega »homopoliticusa« in literarnega kronista obdobja prve Jugoslavije Miroslava Krleže avtor uvodoma ugotavlja, da je bila država do obisti korumpirana, a prave volje po spopadu s korupcijo ni bilo. V nadaljevanju se nato sprašuje, kako je bilo mogoče, da je bil ob vtisu vseprisotne korupcije spopad z njo tako jalov? Je pravzaprav vtis o silni razsežnosti korupcije v prvi Jugoslaviji napačen? Ali je bil morda prag dojemanja koruptivnih dejanj bistveno drugačnejši (nižji) od tedaj na zahodu veljavnih standardov? Je mogoče, da si družba kot celota ne bi želela spopada s korupcijo? Pisec nato išče odgovore s pomočjo sintetičnih zaključkov, teoretičnih razprav in obravnave vzorčnega primera.
Mojca ŠORN
»Rasputin vidovdanske ustave«
Razvpite afere Radomirja Pašića kot primer korupcije in (neuspešnega) boja proti njej v prvi Jugoslaviji
V prispevku avtorica ugotavlja, da v prvi Jugoslaviji ni bilo vzpostavljene etične infrastrukture in da je bila stopnja skorumpiranosti države zelo visoka. Na primeru koruptivnih dejanj Rade Pašića, še posebej t. i. adamovske afere, prikaže posamezne poskuse boja proti korupciji, ki pa niso dosegli nobenih rezultatov. Prispevek odstira (predvsem) slovensko perspektivo na fenomen korupcije, saj je avtorica velik poudarek namenila obravnavi slovenskih časopisnih virov (dnevnikoma Slovenec in Jutro), edinemu mediju, ki je takrat širšim množicam nudil vpogled v afere in poskuse »reševanja države iz krempljev skorumpirancev« ter oblikoval njihovo stališče do tovrstnih aktivnosti.
Jurij HADALIN
Široka ponudba »proizvodov s posebnim namenom«
Pota jugoslovanske trgovine z orožjem in nekaj sumljivih zgodbic v zvezi z njo
Prispevek na podlagi spominov nekaterih vodilnih jugoslovanskih vojaških uslužbencev prikazuje določene prakse, ki so v svetovni trgovini z orožjem predstavljale stalnico, vendar pa se niso nujno vklapljale v ideološke okvire delovanja druge jugoslovanske države. Koruptivnost visokih državnih uradnikov v državah v razvoju je pogosto omogočala izpeljavo vojaških poslov, jugoslovanska orožarska trgovina pa se je oklepala vzorcev delovanja, ki so temeljili na politiki neuvrščenosti in postajali vse manj učinkoviti. Ideološki problem je predstavljalo plačevanje provizij, ki je odpiralo vsa vrata in omogočalo konkurenčno poslovanje. Razvidno je dojemanje provizij kot nečesa nedopustnega in nemoralnega, čeprav pragmatičnega, vendar je bilo poseganje po »modernih metodah obdelovanja tržišča« nujno potrebno za obstoj na trgu. Trgovina z orožjem in spremljajočimi storitvami je namreč v jugoslovanski proračun prinašala dvakrat več kot turizem, zato nerazumevanje koncepta provizije/podkupnine v osemdesetih letih ni prišlo več v poštev.
Dragica ČEČ
»Priznal je, da je s helebardo in žvižganjem vodil upornike proti Gorici«
O povezavi crimen laesae maiestatis z upori in pomenu kaznovanja upornikov v tolminskem puntu 1713
Prvo tematsko os prispevka predstavlja pregled pravnih interpretacij zločina upora od srednjega veka do 18. stoletja, ko se pod vplivom naravnega prava zgodi premik v dojemanju oblasti. To vpliva tudi na transformacijo delikta žalitve vladarja, ki postane pogosteje povezan z drugimi zločini, torej tudi z zločinom upora. Prikazan bo proces ločevanja delikta žalitve vladarja od delikta upora in izdaje države, zlorabe državnih simbolov in institucij ter neposrednega ogrožanja osebe vladarja. Drugo tematsko os predstavlja sojenje upornikom v tolminskem uporu leta 1713. Sporne prakse podložnikov, ki jih cesarska komisija v primeru upora 1713 izpostavlja kot splošne značilnosti kulture upiranja, so povezane zlasti z ogrožanjem javne varnosti in nespoštovanja oziroma ogrožanja obstoječih družbenih hierarhij. Delikt žalitve suverena, ki je dokazan nekaterim od usmrčenih upornikov, je tradicionalen, saj obsega žalitev deželnega kneza in prelom zvestobe. Pri vseh zločincih, ki jim je dokazan, prispeva k poostritvi smrtne kazni, medtem ko žaljenje lokalnih avtoritet predstavlja zgolj eno od oteževalnih okoliščin za voditelje upora.
Gorazd STARIHA
»Vi vse za cesarja strite, na babo pa sam gre!«
O žaljenju Franca Jožefa v prvem desetletju njegove cesarske kariere
Vedno aktualno žaljenje oblasti in njenih najvišjih predstavnikov se je seveda v različnih obdobjih različno preganjalo in kaznovalo. Primeri v prispevku predstavljajo kaznovanje grdega govorjenja o cesarju Francu Jožefu v petdesetih letih 19. stoletja, ko je bil aktualen kazenski zakonik iz leta 1852. Zanimiv je zlasti primer, ko je bil obrekovalec obsojen na maksimalno zagroženo kazen, to je pet let strogega zapora. Primer izstopa zaradi dolžine izrečene kazni, saj so sicer žalivce Njegovega Veličanstva kaznovali z največ nekaj meseci zapora.
Andrej STUDEN
Cesar je osel, dvor pa kurbišče
Zanimiv primer žalitve cesarja Franca Jožefa iz leta 1910
Leta 1910 je bila na Dunaju prva mednarodna lovska razstava. Na obisk razstave so vabili tudi posebni reklamni lepaki v kupejih potniških vlakov. Julija 1910 se je na ljubljanski železniški postaji zgodil incident. Neznani storilec je s svinčnikom pokracal omenjene lepake z žaljivimi opazkami o cesarju in cesarski hiši – npr. osel, kurbišče (Hurenhaus), cirkus (Affentheater). Po razkritju kaznivega dejanja žalitve veličanstva, za katero je bila po § 63 kazenskega zakonika iz leta 1852 zagrožena kazen težke ječe od enega do pet let, se je na deželnem sodišču v Ljubljani začela obširna preiskava. Kritične izjave o cesarju so namreč vse do propada avstrijske monarhije strogo preganjali. Sum je padel na čistilce vagonov in druge delavce, ki so imeli dostop v vagone. Preiskovalni sodnik je zaslišal številne osumljence in priče, k preiskavi pa so pritegnili tudi dva sodna izvedenca – grafologa, ki sta z osumljenimi izvedla preizkus pisanja (Schriftprobe) in na koncu podala izvedensko mnenje. Oba sta prišla do zaključka, da je žaljive opazke na plakatih nakracal pleskar pri c. kr. državni železnici Rudolf Schönemann. Sledila so številna poizvedovanja o osumljencu, ki so Schönemanna prikazale kot nemštvu naklonjenega patriota, ki pa ni nikoli kazal antidinastičnih nagnjenj in ni pripadal nobeni politični organizaciji. Ali je bila proti Schönemannu podana obtožba, pa žal ne izvemo.