KDO JE KDAJ V CEHU PLAČAL CEHO
Cehi so svoje članstvo povezovali na strokovni, verski in karitativni ravni. Iz njihovega verskega obeležja je izhajalo tudi strogo spoštovanje katoliških moralnih vrednot, kamor je prav gotovo sodilo izogibanje pretiranemu popivanju. Kljub temu pa se je cehovsko življenje pogosto odvijalo ob polni mizi in polnih kozarcih, kar je številne mojstre in pomočnike nemalokrat spravilo v skušnjavo, ki so ji lahkomiselno podlegli in s svojo pijanostjo spravljali v pohujšanje in na slab glas obrt in ceh, ki so mu pripadali. Vladarji, ki so od sredine 16. stoletja dalje vedno radikalneje posegali v samostojnost cehov, so si ob nedeljeni podpori cerkvenih struktur prizadevali za zmanjševanje izdatkov za raznovrstne cehovske pogostitve in strogo sankcioniranje nedovoljenih izdatkov za pojedine in pijačo. Od oblasti postavljeni cehovski komisarji so skrbno kontrolirali letne cehovske obračune in skrbeli za spoštovanje cehovskih pravil, v katerih se od obrtnikov zlasti v času Karla VI., Marije Terezije in Jožefa II. neizprosno zahteva krepostno in pobožno življenje brez pretirane zapravljivosti in veseljačenja. Med zapisanim in življenjem pa je tudi v primeru omejevanja popivanja cehovskih obrtnikov zijal velik prepad …
ALKOHOL V PARLAMENTU
V vsakoletni proračunski razpravi v državnem zboru je bil alkohol ena izmed osrednjih tem, okoli katere so se vnemale strasti. Razprave o višini davka na pivo, vino in žganje so bile običajno »vroče«, saj je bilo navzkrižne interese države, proizvajalcev in številnih potrošnikov izjemno težko uskladiti. Toda alkohol je bil v državnem zboru prisoten tudi na mnoge druge načine. Avstrijski parlament je – poleg vsega drugega – premogel odlično restavracijo, ki je izvoljenim predstavnikom ljudstva po zmernih cenah nudila nadpovprečne usluge, cela vrsta odličnih kavarn in gostiln pa se je nahajala tudi v okolici parlamenta. Če lahko verjamemo mariborskemu poslancu Gustavu Kokoschineggu, je bila parlamentarna restavracija ves čas polna, medtem ko je velika plenarna dvorana običajno samevala. Ugledni zastopniki ljudstva so se najraje kratkočasili z igranjem kart, zraven pa so si pridno močili grlo. Na večernih sejah državnega zbora so se pod vplivom maliganov nadvse samozavestno lotevali tem, o katerih sicer niso imeli prav nobenega pojma.
Pijancev pa ne srečamo samo med vsenemškimi poslanci, temveč so tudi rdeča lica najuspešnejšega cislajtanskega ministrskega predsednika grofa Taaffeja več kot zgovorno pričala, da je mož ljubitelj žlahtne kapljice. Vsenemških poslancev politični nasprotniki tudi niso brez razloga označevali za »alkoholizirane pratevtone«. Kar nekaj ljubiteljev alkoholne omame je bilo tudi med slovenskimi poslanci, ki so več časa kot v parlamentu presedeli v okoliških gostinskih lokalih.
V nastopih mnogih poslancev je bilo velikokrat zaznati nekaj tiste politične samozavesti, ki jo – kot pravi Jaroslav Hašek – vzbuja alkohol. Poslanski govori so bili vse prevečkrat podobni tistemu, kar je Ivan Robida označil za »pijanski govor«. Seveda si brez alkohola ne moremo zamisliti niti obstrukcijskih ekscesov, ki so od konca 19. stoletja pogosto pretresali državni zbor. Nič čudnega, če je parlament na višku obstrukcije nemških strank zoper Badenijeve jezikovne naredbe novembra 1897 dopisnika Slovenskega naroda spominjal na zakotno kmečko beznico.
TOBAK IN ALKOHOL V PARLAMENTU PRVE JUGOSLAVIJE
Po razpadu Avstro-Ogrske in oblikovanju jugoslovanske države se je slovenski prostor vključil v novo družbeno-civilizacijsko stvarnost, ki se je v precej segmentih bistveno razlikovala od prejšnje – avstrijske. V novi državi so tako drug ob drugega trčili včasih diametralno nasprotni pogledi in dojemanja najrazličnejših ravni političnega, družbenega in seveda družabnega življenja. Eno od konkretnih stičišč ljudi iz različnih svetov je bila beograjska skupščina, v krležijanskem slikovitem pretiravanju »neinteligentna in popolnoma primitivna negacija sleherne, tudi najskromnejše parlamentarne oblike«, kjer so se tolkla politična stališča, kovale zahrbtne taktike, kjer so prihajali do izraza različni politični stili in značaji najrazličnejših posameznikov, izvoljenih med Jesenicami in Gevgelijo, in kjer se je tudi pilo ter še več pokadilo. Med seboj so se udarjale strasti, kar je parlamentarni vsakdan na videz približalo tezi srbskega politika Dragoljuba Jovanovića, da »politik mora biti strasten, ampak ne sme imeti drugih strasti in slabosti – razen politike.« Toda poslanci stare Jugoslavije so imeli precej »drugih strasti« povsem življenjskega značaja. Med najbolj običajne in tedaj gotovo najmanj sporne sta sodila alkohol in tobak, zaščitna znaka javnega življenja. Vpogled v navade in okoliščine v zvezi s pitjem in kajenjem v beograjski skupščini nam odstira relativno neznano družabno plat parlamenta, onkraj političnih bojev, prikazuje vsakdan poslanca Narodne skupščine in njegov odnos do kajenja in alkohola. Kljub različnostim znotraj prve Jugoslavije moremo ugotoviti, da je bilo njuno uživanje vsem samoumevno, njuna konkretna vloga ob posameznih dogodkih pa precejšnja.
SLOVENSKO DIJAŠTVO, ALKOHOL, BURŠEVSTVO IN ŽENSKE
Masarykov vpliv na velik del slovenske mladine ni bil le političen, ideološki, temveč so v veliki meri prevzeli tudi njegova priporočila o zdravem in etičnem odnosu do življenja. Eno pomembnejših vprašanj, s katerimi se je tedaj srečevala tudi češka družba, je bilo vprašanje alkoholizma. Kot univerzitetni profesor je Masaryk izdal posebno brošuro o tem problemu. Narodno radikalna dijaška struja na Slovenskem, ki je v veliki meri sledila Masarykovim nazorom in napotkom, je to vprašanje obravnavala kot eno ključnih vprašanj oz. problemov, s katerim so se soočala tako dijaška oz. študentska društva na Dunaju, v Gradcu in tudi v Pragi. V glasilu Omladina je mogoče zaslediti številne članke, v katerih so se – večinoma – sklicevali prav na Masarykova opozorila oz. razprave o razširjenosti in škodljivosti pretiranega “popivanja”, hkrati pa so slovenski študenti k tem razpravam radi dodali tudi vprašanje burševstva.
ANTON MARTIN SLOMŠEK IN PROBLEM ALKOHOLIZMA (TER TOBAKA) NA SPODNJEM ŠTAJERSKEM
V prispevku avtor analizira čas Slomškovega škofovanja v 50-ih in zgodnjih 60-ih letih 19. stoletja. Alkoholizem se je za časa Bachovega absolutizma še bolj razpasel in dobesedno kraljeval med škofovimi »ovčicami«. Slomšek je zato namenjal veliko pozornost nadzoru nad alkoholizmom v svojih župnijah in preko vizitacij popisoval stanje na terenu. Njegovo protialkoholno delovanje pa se je jasno kazalo v njegovih pastirskih pismih, ki jim je (z vso gorečnostjo) posvečal veliko pozornost. Prav preko tega »medija« je skušal vplivati na prebivalstvo in ga reševati pred smrtonosno pogubo, zlasti pred žganjepitjem, ki se je vse bolj širilo med ljudstvom. Vendar pa Slomšek ni bil nasprotnik alkohola. Boril se je proti pretiravanju (beri: alkoholizmu), alkohol (beri: vino) pa je (v zmernih količinah) izredno cenil, kar je pokazal v svojih pesmih, posvečenih vinogradništvu.
»MALO PITI, ALI TO KAJ ŠKODUJE TREZNOSTNI AKCIJI V DOMOVINI? PRAV NIČ.«
Značaj protialkoholnega gibanja pod vodstvom Janeza Kalana pred prvo svetovno vojno
Janez Kalan (1868–1945), duhovnik, urednik in aktivist katoliškega gibanja, je bil poleg delovanja v Marijinih družbah in urednikovanja mesečnika Bogoljub (1903–1924) glavni akter protialkoholnega gibanja na Slovenskem pred prvo svetovno vojno in po njej. Leta 1903 je ustanovil protialkoholno zvezo Sveta vojska, urejeval pa je tudi protialkoholni časopis Zlata doba. Kalan je za razliko od predhodnikov v boju proti alkoholu uporabil bolj tolerantno taktiko. Za članstvo v protialkoholnem združenju se ni zahtevala popolna abstinenca. Gibanje je bilo razdeljeno na abstinente in t. i. zmernike – ljudi, ki so se odpovedali žganju, pivo in vino pa so morali piti zelo zmerno. Kalan je bil izredno aktivna in kontroverzna osebnost, saj je po eni strani goreče pridigal proti alkoholu, po drugi pa so ga večkrat zasačili, da ga je sam tudi konzumiral. Leta 1910 so se iz tega norčevali pri liberalnem Slovenskem narodu. Naslednje leto pa je v Zlati dobi sam priznal, da je na poti v Jeruzalem pil. V protialkoholnem časopisu je celo reklamiral »domače« vino , ki naj bi bilo za ljudi boljše kot »nemško« ali »judovsko« žganje in pivo. Pod njegovim vodstvom je bilo protialkoholno gibanje izrazito konzervativno in je videlo razloge za alkoholizem in moralni propad predvsem v pogubnih vplivih moderne družbe, rešitev pa v rekatolizaciji družbe.
»TREZNO LJUDSTVO BO BOGATELO, BO CVELO IN SE KREPKO RAZVILO«
Koroškoslovenski boj proti pijančevanju ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja
Alkohol in njegove nevarnosti so komaj raziskana tema koroškoslovenske zgodovine. V svojem prispevku avtorica obravnava protialkoholni diskurz in protialkoholno gibanje ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, ki temelji na publicističnem gradivu in arhivskih virih.
Konservativno in katoliško obeleženo slovensko narodno gibanje na Koroškem med glavnimi vzroki alkoholizma navaja versko mlačnost (pijančevanje kot greh nezmernosti), nemoralno družabno življenje (plesi) in seveda germanizacijsko politiko nemškega „Freisinna” na Koroškem. Podobno kot vzroke vidi tudi zle posledice alkohola predvsem na moralnem in narodnostnem polju. Alkohol domnevno vodi k propadanju dveh stebrov koroškega slovenstva, kmečkih gospodarstev in zavednih družin. Negativne ekonomske, nravstvene in zdravstvene posledice pijančevanja slabijo ljudstvo in pospešujejo asimilacijo. (Prekomerna) konzumacija alkohola služi tudi označevanju nacionalnih nasprotnikov, saj je npr. s slovenskega vidika ena od značilnosti „nemčurjev”, da popivajo.
Za boj proti alkoholu se – ob močni podpori duhovščine in do prve svetovne vojne v ozki povezavi z vseslovenskim protialkoholnim gibanjem – ustanavljajo posebna treznostna društva, kot je bila Sveta vojska. Slovenska krščansko-socialna zveza za Koroško s svojimi izobraževalnimi društvi ne tematizira problematike alkohola samo v treznostnih odsekih, ampak v celotnem delovanju, s posebnim ozirom na mladino in ženske. Tudi telovadna društva Orli, Marijine družbe ter osrednja politična organizacija so imeli protialkoholno ost.
»IN ZAPELA JE HARMONIKA OD VZHODA DO ZAHODA IN NAŠ NAROD JE ZARAJAL, DA ŠE NIKDAR TAKO TER NE MORE DO SAPE ŠE DANES …«
Vzpon nemorale in alkoholizma med veliko vojno in v času povojne psihoze
Zdi se, da se je med prvo svetovno vojno pojavil podoben efekt, kot med množičnimi epidemijami kuge v srednjem oz. zgodnjem novem veku. Ljudje so se zavedli svoje minljivosti in začeli intenzivno uživati življenje tako, da so se množično začeli prepuščati pogostemu in nezmernemu veseljačenju, »svobodni ljubezni« ter prekomernemu uživanju alkohola. Že takrat so se nekateri cerkveni dostojanstveniki zavedali, da bo to pustilo posledice, ki bodo daleč preživele samo vojno. In res so se tisti, ki so računali, da bo s koncem vojne življenje steklo po starih »normalnih« tirnicah, zmotili. »Strupeni bacil vojne vrtoglavosti« je tokrat pod imenom povojne psihoze tudi v pogojih splošne gospodarske krize, draginje in pomanjkanja ljudi gnal v brezbrižno razuzdanost in »domovino izpremenil v eno samo, noč in dan odprto gostilno«.
TUDI ČE SO TREZNI, NISO ANGELI, PIJANI PA SO ZVERINE
Problem alkoholizma in recepcija teorije progresivne degeneracije na Slovenskem konec 19. in na začetku 20. stoletja
Avtor v članku predstavi proces naraščanja alkoholizma v 19. in 20. stoletju. Alkohol je v dobi meščanstva postal droga, ki se je širila med ljudstvom, zastrašujoč pa je bil zlasti pohod »strupenega« žganja. Alkoholizem kot socialna bolezen je ogrožal tako telesno in duševno zdravje posameznika kot celega naroda. Pijanci naj bi z vdajanjem alkoholu uničevali zlasti možgane, s pitjem pa naj bi ogrožali tudi potomstvo, bodoči rod naj bi bil še slabši, še bolj letargičen, malodušen in degeneriran. Škodljivost alkohola je v 30. letih 19. stoletja skrbela že zdravnika Frana Viljema Lipiča, v drugi polovici 19. stoletja pa je vse več privržencev dobivala Morelova teorija progresivne degeneracije. Med avstrijskimi psihiatri jo je populariziral zlasti profesor Richard von Krafft-Ebing, v svojih spisih o alkoholizmu in blaznosti pa sta jo razširjala tudi psihiatra Ivan Robida in Fran Goestl. Kronični alkoholizem naj bi imel v težjih primerih za posledico moralno degeneracijo in alkoholno sprevrženost, skratka, najbolj žalostna posledica alkoholizma naj bi bila etična in nravstvena degeneracija pijancev, ki se razvija ob propadanju razuma in srca. Alkoholizem naj bi bil poguben zlasti za potomce, ki so jih imeli za še bolj degenerirane in psihično manjvredne. Starši alkoholiki naj bi imeli običajno otroke alkoholike, skratka, iz zla naj bi se rodilo zlo. Na prelomu 19. in 20. stoletja je alkoholizem dokončno postal bolezen, njegove kvarne učinke pa so iskali v jedru socialne reprodukcije in družinskem življenju. Tipičen alkoholik – degeneriranec naj bi torej imel znamenje duševne degeneracije vtisnjeno že v kali, bil pa naj bi tudi sokriv zastrupljanja in rastočega slabšanja prihodnjih rodov.
VPLIV ALKOHOLA NA DEGENERACIJO NARODA MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA
Avtor v prispevku obravnava t. i. alkoholno degeneracijo. Med obema vojnama je reševanje tega problema dobilo nov zagon, ko so se pojavljale vedno bolj radikalne rešitve. Narod in dolžnosti do naroda ter države so vse bolj postajale normativ. V omamo alkohola padli posamezniki pa so v skladu z že znanimi degeneracijskimi teorijami postajali breme družbe in škodljivci naroda. Alkoholiki so zaradi »dokazano« zastrupljenega dednega materiala postali enaki manjvrednim v očeh izboljševalcev narodne biti in ovira na poti evolucijskih idealistov, ki so sanjali o naslednji stopnji v razvoju človeštva. Dr. Avgust Munda, pravnik in predavatelj kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, se je npr. leta 1934 v svoji stanovski reviji zavzel, »da bi se sterilizirali vsi preklicani pijanci«. V prilogi Zdravniškega vestnika Evgenika so ob teh razmišljanjih prikimavali: »V Sloveniji bi bil efekt morda gorostasen, toda radikalen in potreben. Kar se pa sterilizacije tiče, ob privolitvi bi jo lahko že opravljali. Tako citira Kohlrauscha, ki pravi, da je prisilna sterilizacija logična: ‘volja posameznika se mora nepogojno podrediti koristi občestva’.«
»DAJTE OTROKOM MLEKA, NE ALKOHOLA!«
Protialkoholno gibanje in mladina na Slovenskem do druge svetovne vojne
Smernice gibanja proti alkoholizmu – »človeški kugi« – s posebnim ozirom na mladino so bile na Slovenskem v teoriji in praksi začrtane šele v začetku 20. stoletja. Vzgojitelji mladine so verjeli, da t. i. novo dobo v smislu produktivnega življenja lahko gradijo le zdravi ljudje in nikakor ne odvisniki od sveta deviacij in nemorale – pivci alkoholnih pijač ali pijanci –, zato so napovedali boj alkoholu. Po končani prvi svetovni vojni so vzgojiteljem z ukazi in okrožnicami na pomoč priskočili tudi organi oblasti, ki so se zavzemali za aktivno sodelovanje učiteljev in katehetov v boju proti alkoholizmu med mladimi. Na otroke in mladino so želeli vplivati v šoli (s poukom o alkoholizmu in njegovih grozovitih posledicah) in tudi izven nje (z organiziranjem društev šolarjev in dijakov abstinentov). Raziskave v desetletju pred drugo svetovno vojno pa so pokazale, da pri »treznostnem« delu ni treba le zasledovati in raziskovati vpliv alkohola na duševno in telesno zdravje, temveč je za odpravo oziroma zmanjšanje obravnavanega problema potrebna korenita sprememba gospodarskega in socialnega sistema. Raziskave so nadalje pokazale, da so v organizaciji zaščite mladine pred alkoholizmom dolžni delovati tako šole, mladinske zaščitne ustanove ter razna društva kot tudi država, banovina in občine. Pri tem so v ospredje postavljali zgled staršev, ki je bil, žal, vse prevečkrat negativen.
ALKOHOL IN ŠPORT V SLOVENSKI DRUŽBI PRVE POLOVICE 20. STOLETJA
V slovenski družbi, kjer je bil alkohol zgodovinsko tolerirana droga, sta šport in alkohol tesno sobivala. V prispevku avtor opozarja na paradoksalen položaj alkohola v športu, saj je bil ta v teoretičnih telesnovzgojnih naziranjih razglašen za človekovega sovražnika, v praksi pa je vseskozi ostajal njegov tesni spremljevalec. Moderni športni slog življenja je v slovensko družbo prinesel mnogo upanja, saj so ob manj uspešnih protialkoholnih gibanjih nekateri v športu zaznali celo edino rešilno bilko, ki bi narod ozdravila socialne bolezni alkoholizma, a so po drugi strani v športu bile vseskozi prisotne najrazličnejše zlorabe alkohola. Alkohola, ki je bil v tradicionalnih predstavah sprva sprejet kot poživilo, kasneje pa je v modernih naziranjih postal nasprotnik športnemu dosežku, iz športa ni bilo mogoče izkoreniniti. Njegova zloraba se je v športnih krogih sicer deklarativno vedno javno obsojala, a je alkohol vseeno vseskozi ostajal pomemben element športnega življenja.
PONAREJANJE VINA PRED PRVO SVETOVNO VOJNO
Zgodovina ponarejanja vina je podobno kot zgodovina ponarejanja mnogih drugih vrst pijač in živil (predvsem moke, mesa in mleka) stara že stoletja. Zato ne preseneča, da so že od srednjega veka naprej to področje poskušali tudi zakonsko urejevati. Toda prav vedno novi in novi predpisi o prepovedi proizvajanja in prodajanja umetnega vina kažejo na to, da je ponarejeno vino vedno predstavljalo pereč problem za zdravje in denarnico vrlih pivcev. V zadnjih desetletjih 19. stoletja je pod vplivom industrijske revolucije vse bolj naraščal pomen naravnih in kemičnih dodatkov ne le pri pridelavi in predelavi vseh vrst živil, temveč tudi vina. Hkrati se je vse bolj brisala meja med umetnimi vini in vinu podobnimi pijačami, ki niso bile škodljive zdravju, ter resnično ponarejenimi vini, ki so lahko bila zdravju zelo škodljiva. Ponarejanje vin in izdelovanje umetnih vin se je v Evropi z vedno večjo hitrostjo širilo zlasti od 70. let 19. stoletja, ko se je pridelana količina vina začela dramatično zmanjševati zaradi širjenja trtne uši.
Leta 1880 so v avstrijski polovici Habsburške monarhije naposled sprejeli zakon, po katerem so lahko vinu podobne pijače prodajali le tisti, ki so imeli za to registrirano obrt, hkrati pa teh pijač niso smeli prodajati kot vino. Toda v praksi so ta zakonska določila slabo izvajali. Po vrhu vsega pa področja ponarejanja vina s tem zakonom sploh niso zajeli. Po silovitih pritožbah javnosti in dolgotrajni proceduri v državnem zboru je bilo z zakonom o prometu z živili z dne 16. januarja 1896 naposled jasno prepovedano ponarejanje živil. Toda akutni problemi s ponarejenim vinom s tem niso izginili, saj zakon sploh ni določal, kateri naravni ali kemični dodatki so dovoljeni in kateri so prepovedani. To vprašanje je zakonodajalec začel nedvoumno razreševati šele s sprejetjem vinskega zakona z dne 12. aprila 1907.
ŠPECERIJA, LIKER, MALINOV SOK, ŽGANJE: EN GROS & EN DETAIL
Trgovanje z alkoholom in tobakom pred 2. svetovno vojno
Že obrtni red iz leta 1859 je trgovanje, tudi z alkoholom, uvrstil med proste (svobodne) obrti, točenje žganih pijač pa med koncesionirane. Z dopolnitvijo obrtnega reda leta 1883 pa so za trgovanje z alkoholom predvideli koncesije, obrtni zakon iz leta 1931 pa je za trgovinske obrti zahteval še dokazilo o izobrazbi (usposobljenosti). Sicer pa so v tem obdobju kar pogosto spreminjali predpise o zahtevanih pogojih za trgovanje z alkoholnimi pijačami; šlo je bodisi za zaprte ali odprte steklenice, bodisi za trgovino na veliko ali malo.
Med svetovnima vojnama je bila v Sloveniji, tako na podeželju kot tudi v mestih, najbolj zastopana trgovina z mešanim blagom. V tovrstnih trgovinah so se – poleg ostalih artiklov seveda – prodajale tudi alkoholne pijače, ki bi zadovoljile tudi marsikaterega današnjega potrošnika: vina, liker, brandy, konjak, rum, slivovka, brinjevec, tropinovec, droženka, višnjevec, borovničevec, žganje, pivo. Alkoholne pijače so na drobno prodajali tudi v kioskih, branjarijah in komisijskih trgovinah. Obseg vinske trgovine, v veliki meri je bila to trgovina na debelo in drobno ali pa le na debelo, je znašal okrog 6 %. Poleg taks, ki so jih plačevali trgovci z alkoholnimi pijačami, je le-te v novonastali jugoslovanski državi doletelo še plačevanje trošarin; od alkoholnih pijač so bili s to državno in oblastno/banovinsko davščino obdavčeni žganje, vino, liker, rum in pivo.
Prodaja tobaka in tobačnih izdelkov je bila v Avstro-Ogrski državni monopol, posledično pa je bila natančno predpisana oddaja tobačnih zalog in trafik v zakup. Monopol države je proizvodnja tobaka in trgovina s tobakom bila tudi v Jugoslaviji; tobak je v tem času predstavljal tudi pomemben izvozni artikel. Zanimivo je, da se je gospodarska kriza odražala tudi na porabi tobačnih izdelkov: s krizo je drastično upadla poraba luksuznih in srednje kvalitetnih cigaret, močno pa narasla potrošnja cigaret slabše kvalitete; skupna poraba cigaret pa se je z gospodarsko krizo opazno povečala.
»OD NEKDAJ LEPE SO LJUBLJANKE SLOVELE«
Cigareta Filter 57 v naši zgodovini in izročilu
Cigareta z imenom Filter 57 je nepomembno-pomemben delček naše preteklosti. Je cigareta, ki je od svojega nastanka leta 1957 postajala del zgodovine in del »vsakdana« mnogih kadilcev pa tudi nekadilcev v Sloveniji in Jugoslaviji. Povezana je z Ljubljano, ljubljansko tobačno tovarno kot eno tistih industrijskih podjetij, ki so imela velik vpliv na razvoj mesta in njegovo industrializacijo. Napis, ki je bil natisnjen na robu vsake škatlice te »kultne« cigarete – Prešernovi verzi o tem, da so od nekdaj Ljubljančanke slovele po lepoti –, najbrž namiguje prav na tradicijo in kvaliteto cigaret ljubljanske tobačne tovarne. Filter 57 je bil simbol ljubljanske tobačne tovarne po drugi svetovni vojni; je edina blagovna znamka nekdanje Tobačne Ljubljana, ki je ostala po likvidaciji tovarne in ukinitvi proizvodnje v devetdesetih letih 20. stoletja. Filter 57 je postal »fenomen« zaradi več razlogov. Bil je prva cigareta s filtrom, izdelana v Jugoslaviji. Z imenom izdelka je bila prekinjena jugoslovanska tradicija, ko so bile cigarete (dejansko tipi cigaret glede na kvaliteto in iz nje izhajajočo ceno) imenovane po zemljepisnih imenih, predvsem po rekah. S Filtrom 57 se je tudi v Jugoslaviji tobačna industrija vključila v takrat novo usmeritev glede kajenja, da bi to postalo manj škodljivo za zdravje. Filter 57 tako ni bil le izdelek tobačne industrije, ampak je dobil mesto v naši zgodovini.