____________________________________________________________________________________________
| Robert DEVETAK
Prihod hlačnega krila v Gorico Leta 1911 je francoski modni oblikovalec Paul Poiret v Parizu predstavil spomladansko modno kolekcijo, pri kateri so posebno pozornost požele jupe-culotte, ali hlačno krilo, kot so oblačilo poimenovali na Slovenskem. Oblačilo, ki se je zgledovalo po orientalski kulturi in modi, je v kratkem času uspelo doseči trg večine evropskih držav, tudi avstro-ogrskega in s tem slovenskega. Odzivi na oblačilo, ki je zamajalo dotedanje ženske oblačilne vzorce so bili po Evropi različni in so segali od podpore do zgražanja in napadov na ženske. Članek podrobneje predstavi, kakšni so bili odzivi na prihod in nošnjo hlačnega krila na Slovenskem, s posebnim poudarkom na mestu Gorici, kjer je hlačno krilo poželo posebno pozornost. Petra KOLENC O zametkih gostinsko-turistične ponudbe v Trnovskem gozdu do let med obema vojnama Da so kraji zahodnega dela Trnovskega gozda že v osemdesetih letih 19. stoletja veljali za prava mala gorska letovišča, potrjujejo številni prispevki v periodičnem tisku druge polovice 19. stoletja. Tudi domače vaške krčme, kasnejše furmanske gostilne, ki so postopoma prehajale v izletniške gostilne, so dajale pravo podobo vzponu turizma, saj niso bile namenjene le domačinom, temveč tudi letoviščarjem (predvsem Goričanom in Tržačanom), ki so se leto za letom v vedno večjem številu navduševali nad bivanjem na območju Trnovske planote. temu je sledila tudi ponudba hrane tako v gostilnah kot na domačijah, ki so meščanom ponujale tudi prenočišča. Prispevek podrobneje analizira gostinsko-turistično ponudbo v vaseh in zaselkih zahodnega dela Trnovskega gozda (Trnovo, Rijavci, Voglarji, Nemci, Lokve), ki je od leta 1894 do 1911, sodeč po vse večjem številu gostiln, močno narasla. Gordana ŠÖVEGEŠ LIPOVŠEK Dopisovanje med mladima zakoncema Žigmondom Jankom in Matildo Kovač iz Motvarjevcev v času prve svetovne vojne Nepredvidljiva usoda in splet srečnih okoliščin sta pripomogla, da se je ohranilo 400 pisem iz prve svetovne vojne, ki sta si jih izmenjala mlada zakonca iz Motvarjevcev, vojak Žigmond Janko in njegova soproga Matild Kovač. Gre za pisma, ki nam razkrivajo stvaren vsakdanjik malega človeka v vojni – navadnega vojaka na fronti in njegove soproge v zaledju, obenem pa so pisma tudi ljubezenska. Korespondenca med Žigmondom in Matildo je zelo lep primer takratnih komunikacijskih zmožnosti med zaledjem in vojakom na fronti, ki je kasneje zaradi bolezni ali ran pristal v vojaški bolnišnici: kdaj, o čem in na kakšen način je lahko pisal svojim zaskrbljenim domačim ter kdaj, kaj in kako so dovoljevale okoliščine ali cenzura oziroma obdobje brez nje.
Jurij PEROVŠEK Odmevi ob Rasputinovi smrti in kasnejši pogledi nanj na Slovenskem Grigorij Jefimovič Rasputin (1872–1916) se je v slovensko zavest vtisnil kot človek izjemnega vpliva na zadnji ruski carski par ter tedanje rusko politično in cerkveno življenje. Tako za časa njegovega življenja kot ob smrti in kasneje so na Slovenskem opozarjali na magično moč njegove osebnosti, obenem pa poudarjali njegovo razuzdano življenje in nagnjenost do denarja ter družbene moči, a tudi naklonjenost do ruskega kmeta in malega človeka. Imeli so ga nasprotnika (svetovne) vojne, zaradi njegovih dolgoletnih posegov v odločanje v ruskem carstvu pa tudi krivili za njegov propad. Na Slovenskem se je v Rasputinov fenomen najbolj poglobil pisatelj Vladimir Bartol. V njem je videl utelešenje kaotičnega stanja Rusije pred boljševiško revolucijo, v katerem se je Rasputin s sugestivno močjo svetopisemskega preroka, ogromno življenjsko silo in samozavestjo povzpel na skoraj najvišji položaj v državi. »Ta mož je moral nekaj vedeti o sebi in o svetu, kar večina drugih smrtnikov ne ve«, je zapisal Bartol. Njegovo opozorilo na presežni vidik Rasputinove osebnosti zaokroža izris njegove, sicer negativne podobe na Slovenskem.
Marija POČIVAVŠEK Krošnjarstvo kot oblika nelojalne konkurence med svetovnima vojnama Ob trgovini, ki je bila v obdobju med svetovnima vojnama relativno dobro razvita, so pomembno vlogo še vedno igrali sejmi in krošnjarstvo. Slednje je temeljilo še na avstrijski obrtni zakonodaji, a bistvo je bilo v tem, da so prodajo po hišah smele izvajati zgolj osebe, ki so imele za to dovoljenje. So pa imele v posameznih občinah politične oblasti možnost, da iz določenih razlogov tovrstno prodajo (začasno) prepovejo. Konflikt med trgovci, ki so svojo dejavnost opravljali skladno z zakonodajo v stalnih obratih, in med krošnjarji, ki so prodajali blago od kraja do kraja in od vrat do vrat, je sicer že star, a kot odsev nestalnega, t.j. potujočega trgovanja, se je krošnjarstvo ohranilo vse do novejšega obdobja. Še zlasti v tridesetih letih 20. stoletja, v času velike gospodarske krize, so trgovcem predstavljali omembe vredno konkurenco ravno potniki tujih trgovcev in pa domači krošnjarji.
Jure GAŠPARIČ K zgodovini političnega pogreba na Slovenskem Avtor v članku obravnava pogrebne slovesnosti ob smrti najvplivnejšega slovenskega politika v prvi jugoslovanski državi, dr. Antona Korošca, ki je umrl 14. 12. 1940. Najprej ugotavlja, da je slovo od pokojnega akt, prežet s simboli in sporočili, in da zatorej politični pogreb v preteklosti ni bil intimna zadeva družine (ali drugih bližnjih), marveč predstava, ki so jo zrežirali politični akterji. Na tej podlagi nato osvetljuje in razlaga dogajanje v Beogradu in Ljubljani od sedme ure zjutraj 14. decembra 1940 pa vse do zaključka pogrebnih slovesnosti. Članek temelji na časopisju, poročilih ljubljanskega dopisnika beograjskega Centralnega presbiroja, na spominskih zabeležkah in dveh posebno zanimivih virih – številnih neobjavljenih fotografijah, ki so jih posneli reporterji časnika Slovenec, in dveh kratkih filmih. |