Dr. Andrej Pančur se je rodil 14. decembra 1971 v Trbovljah. Po končani Srednji strojni šoli v Trbovljah se je oktobra 1990 vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, študijska smer A zgodovina in B filozofija. Diplomiral je 2. oktobra 1996 in nato še istega meseca na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani vpisal magistrski študij zgodovine z naslovom Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem. 1. novembra 1996 se je zaposlil na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer je tudi trenutno zaposlen. 14. aprila 1999 je uspešno zagovarjal omenjeno magistrsko delo. Še istega leta je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani vpisal doktorski študij s temo Monetarna politika v habsburški monarhiji in Slovenci (1848-1914). Mentor je bil prof. dr. Janez Cvirn in somentor znan. svet. dr. Jasna Fischer. Leta 2000 je dobil šestmesečno raziskovalno štipendijo na Inštitutu za evropsko zgodovino (Institut für Europäische Geschichte) v Mainzu v Zvezni republiki Nemčiji, kjer je raziskoval temo Primerjava nemških in slovenskih monetarnih konceptov v okviru monetarne politike v habsburški monarhiji (1848-1914). Aprila 2002 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo in je bil 4. junija 2002 promoviran za doktorja znanosti. Od 1. julija 2002 dela na podoktorskem raziskovalnem projektu Ministrstva za šolstvo, znanost in šport z naslovom Dojemanje denarja na Slovenskem v 19. stoletju. Je član uredniškega odbora Zgodovine za vse. Svoje znanstvene rezultate redno objavlja v različnih znanstvenih revijah (Zgodovinski časopis, Zgodovina za vse, Prispevki za novejšo zgodovino, Anthropos) in jih predstavlja na domačih in mednarodnih znanstvenih konferencah. Med drugim se je aprila 2001 v Nemčiji v Hofgeismarju-Kasslu udeležil konference Conflict Potentials in Monetary Unions, kjer je predstavil razpravo The influence of political parties and ethnical conflicts on the currency reform of 1892 in Austria-Hungary, with special emphasis on the role of the Slovenes.

Monografija V pričakovanju stabilnega denarnega sistema obravnava odnos ljudi na Slovenskem do različnih vrst denarja (kurantni kovanci, kovani drobiž, bankovci, državni papirnati denar, papirnati drobiž, zasilni denar) in njihovih različnih vrednosti. Širši sloji prebivalstva so glavnino svoje pozornosti posvečali povsem praktičnim problemom vrednosti in menjave različnih vrst denarja. Pri tem je prihajal do izraza Greshamov zakon, ki se v svoji najkrajši obliki glasi: Slab denar izpodriva dobrega. V habsburški monarhiji je bila že od leta 1753 v veljavi srebrna konvencijska valuta. Po letu 1816 so bili kot zakonito plačilno sredstvo v obtoku še bankovci avstrijske narodne banke, ki so bili zamenljivi za srebro. Večina izdanih bankovcev je imela kritje v dolgovih države pri banki. Kronične državne fiskalne težave so spodkopavale trdnost papirnatega denarja in s tem celotnega denarnega sistema. Zato monografija obravnava tudi fiskalno politiko in hkrati prikazuje politične dogodke, ki so vplivali na vodenje monetarne politike v habsburški monarhiji.

Habsburška monarhija je v 19. stoletju preživela mnoge finančne pretrese. Poleg vojn proti Napoleonu je bilo najbolj kritično obdobje od leta 1848 do konca 60. let. Vojne in revolucije so povzročile resne denarne krize, na katere so se ljudje odzvali precej podobno. Prihajalo je do borznih panik, navalov na denarne ustanove, menjav papirnatega denarja za kovance in v končni posledici razglasitve nekonvertibilnosti bankovcev. Manj vredni papirnati denar je iz denarnega obtoka začel izrinjati več vredne srebrnike in kmalu še kovan drobiž. Ker je kovancev vedno bolj primanjkovalo, so se ljudje zatekali k samopomoči, država pa je na težave odgovarjala z izdajanjem novih vrst kovanega in papirnatega denarja. Pri nakupu kovancev s papirnatim denarjem je bilo potrebno odšteti srebrno ažijo.

V teh razmerah so si ljudje seveda želeli čim prejšnje ureditve vseh anomalij obstoječega denarnega sistema. Ker pa je habsburška monarhija šele s koncem 60. let začela učinkovito urejati svoje finančne težave, je do stabilizacije denarnih razmer lahko prišlo šele v 70. letih 19. stoletja. Vendar so se hkrati pojavili novi problemi. Zaradi hitrega padanja cen srebra in odprave prostega kovanja srebrnikov je Avstro-Ogrska leta 1879 praktično prešla na papirnato valuto. Ker je vrednost avstrijske papirnate valute občutno nihala v razmerju z zlatimi tujimi valutama, se je pozornost javnosti usmerila na dilemo izbire najbolj optimalne (zlate, srebrne, bimetalistične ali papirnate) valute. Ko se je habsburška monarhija leta 1892 naposled odločila za zlato kronsko valuto, je nov denarni sistem v letih pred prvo svetovno vojno končno dosegel težko pričakovano stabilnost.

Monografija v slovenskem knjižnem prostoru prvič na pregleden način prikazuje monetarno in z njo povezano fiskalno politiko v habsburški monarhiji. Njena glavna novost pa je celovit prikaz in analiza zapletenega odnosa ljudi do različnih vrst denarja v razmerah nestabilnega denarnega sistema.