Branko Goropevšek se je po diplomi na Pedagoški fakulteti v Mariboru, smer zgodovina in geografija, leta 1991 zaposlil v Osrednji knjižnici Celje, na mestu vodje oddelka za domoznanstvo. Leta 1992 je opravil strokovni izpit iz bibliotekarstva. Leta 2000 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani uspešno zagovarjal magistrsko nalogo Slovenci na Štajerskem 1907-14 in pridobil naziv magister zgodovinskih znanosti. Leta 2002 mu je bil podeljen naziv bibliotekar specialist.

Vseskozi je aktiven v slovenskem zgodovinopisju, saj je kot referent sodeloval na številnih znanstvenih simpozijih in strokovnih posvetovanjih s področja zgodovinopisja.

Njegova osebna bibliografija šteje več kot 130 bibliografskih enot znanstvenih in strokovnih člankov, pretežno iz zgodovine Štajerske v obdobju od druge polovice 19. do sredine 20. stoletja. Med njimi je tudi šest monografskih del. Vrsto let je kot pisec gesel sodeloval z Enciklopedijo Slovenije in pri Slovenski kroniki 20. in 19. stoletja. Bil je tudi urednik številnih zbornikov in drugih strokovnih publikacij.

V letih 1992-1996 je bil predsednik Zgodovinskega društva v Celju. V tem času so organizirali dva mednarodna znanstvena simpozija; ob 100-letnici celjskega gimnazijskega vprašanja (1995) in 150-letnici Južne železnice (1996), začeli pa so izdajati tudi revijo Zgodovina za vse. Med leti 2002-4 je predsedoval Zvezi zgodovinskih društev Slovenije. V tem času so pripravili dva odmevna simpozija. Prvega leta 2003 o življenju in delu Dušana Kermavnerja, v sodelovanju s SAZU, drugega, Ženske v zgodovini, pa v okviru 32. zborovanja slovenskih zgodovinarjev v Celju, leta 2004.

Željo po dodatnem izobraževanju v tujini je izkoristil tudi ob pomoči več štipendij. V letih 1993 in 1994 je v Gradcu koristil štipendiji štajerske deželne vlade, leta 1995 pa na Dunaju še enomesečno štipendijo Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo. Oktobra 1999 je ob pomoči mednarodne PubliCA Training Placements (CEPP- Centres of Exellence Placement Programme) v berlinski Deželni in mestni knjižnici spoznaval uporabo lokalnih in virtualnih virov v knjižnicah in njihovo bogato in razvejano domoznansko dejavnost.

… Kot je lepo prikazal avtor v jedru svoje knjige, se je med obema slovenskima meščanskima blokoma po letu 1907 vnel enako hud boj za politično prvenstvo, kot je bil dotlej značilen za Kranjsko. Zaustaviti ga ni uspelo niti starim “slogaškim politikom”, ki so se povezali v konservativno Stranko zedinjenih Slovencev (dr. Miroslav Ploj) in ustanovili Spodnještajerski narodni svet, niti vedno hujšemu pritisku nemškega nacionalizma, ki je s pomočjo nemških “obrambnih” organizacij (Südmark in Deutscher Schulverein) načrtno gradil “nemško mostišče” od Šentilja do Maribora. Iz tega boja je izšla kot popolna zmagovalka katoliška Slovenska kmečka zveza z dr. Antonom Korošcem na čelu, ki je na deželnozborskih volitvah 1909 osvojila vse možne slovenske mandate – razen enega. Vpliv Narodne stranke na čelu z dr. Vekoslavom Kukovcem je bil omejen na mesta in trge, pa še to v glavnem na celjskem območju. Tudi tradicionalno liberalno usmerjena Savinjska dolina je na državnozborskih volitvah 1911 en bloc volila katoliško… Druga pomembna kvaliteta knjige tiči v dejstvu, da prinaša potreben korektiv pri presojanju slovenskega liberalizma takratne dobe. Medtem ko je bil slovenski liberalni tabor na Kranjskem tako rekoč od formalne ustanovitve Narodne oz. Narodno napredne stranke 1894. v razpadanju (NNS je imela izjemno ozko socialno bazo, nobenega pravega posluha za reševanje socialnih problemov kmeta in delavstva; nasprotovala je politični demokratizaciji, svoje politično delo pa je usmerjala v “farško gonjo”), je bila štajerska Narodna stranka po svojih političnih in socialnih nazorih bistveno naprednejša: imela je večji čut za tegobe kmeta in delavca, bila je za uvedbo splošne in enake volilne pravice. Toda zdi se, da je nastala prepozno, v času, ko je – po zaslugi dr. Antona Korošca – večji del slovenskega političnega prostora že zasedla katoliška Slovenska kmečka zveza. Svoje je dodala aktivnost liberalno usmerjene “štajercijanske” Napredne zveze, ki je s poudarjanjem sloge med Nemci in Slovenci ter izrazito protijugoslovansko politiko v letih pred prvo svetovno vojno zlasti v Štajerskem Podravju postala upoštevanja vreden politični faktor.