Mag. Rolanda Fugger Germadnik je leta 1996 v Pokrajinskem muzeju Celje prevzela zbirko grofov Celjskih in kmalu zaznala, da dojemanje te plemiške družine v ožjem inširšem okolju nikakor ni nevtralno. Prevladovali so entuziasti, ki so Celjskim pripisovali cilje in vloge, ki so daleč preraščali uradna zgodovinska dejstva, obstajala pa je tudi skupina nasprotnikov, ki so v njih videli predvsem osovraženo in zatiralsko nemško plemstvo. V njej se je vse močneje porajalo vprašanje, zakaj se javnost, zlasti starejša generacija, tako intenzivno opredeljuje do tega več kot pol tisočletja oddaljenega zgodovinskega pojava in ob kakšnih informacijah si je oblikovala svojo zgodovinsko presojo. Lotila se je raziskovanja podatkov in vplivov, ki so Celjske zlasti v slovenskem prostoru umeščali v javni spomin že v času njihovega življenja in še posebej po njihovem izumrtju leta 1456, vse dodanašnjih dni. Avtorica upa, da ji je v pričujočem delu uspelo ponuditi nekaj odgovorov na to še vedno živo zgodovinsko vprašanje, pri katerem ji je naslov narekovala kar notranja logika teme: Grofje Celjski med zgodovino in mitom.

Današnjim prebivalcem »knežjega mesta« bi težko očitali nespoštljiv odnos ali pomanjkljiv interes do plemiške rodbine, ki je Celje pred več kot petimi stoletji za vselej postavila na zemljevid evropske zgodovine. Tragična usoda Veronike Deseniške buri že domišljijo malih vrtičkarjev med vzpenjanjem na Friderikov stolp obnovljenega Starega gradu, medtem ko njihove starše vznemirjajo tudi Barbarine strasti ali Ulrikova smrt. Vsake toliko kdo povpraša tudi za skrivnostni rov, ki grad povezuje z mestom, ali pa kdo ve, kje skriti zaklad. Slavni in mogočni predniki ostajajo v zgodovinski zavesti celjskih meščanov, vsakršno dogajanje, povezano z njihovo preteklostjo, je deležno velikega zanimanja, ohranjanje zgodovinskega spomina nanje pa predstavlja pomembno prvino sodobne mestne identitete. Pa čeprav je za njimi, razen lobanj in zidov, ostalo bore malo oprijemljivega, zato pa toliko več razlag in interpretacij, zgodb in pripovedk, legend in mitov. Kajti prav pomanjkanje ustreznih virov in gradiva, njihovo nepoznavanje in poenostavljeno razumevanje ob politični preračunljivosti ter povsem človeškem hrepenenju po slavi in veličini praviloma omogoča plodna tla za nastanek najrazličnejših mitologiziranih predstav o preteklosti. In prav celjskemu mitu, enemu najbolj znanih in zakoreninjenih mitov slovenskega prostora, je namenjena pričujoča knjiga mag. Rolande Fugger Germadnik, zgodovinarke in muzealke, vztrajne, sistematične in kritične zbirateljice védenja o Celjanih in varuhinje njihove dediščine, ki se že vrsto let profesionalno ukvarja z raznimi vidiki tako materialne kot duhovne zapuščine Celjskih grofov. Med drugim tudi kot avtorica monografije o Barbari Celjski ter stalne razstave o Celjskih grofih v Pokrajinskem muzeju Celje, ki predstavljata zaokrožen in celovit rezultat strokovnega in raziskovalnega dela, ki ne bi bilo mogoče brez občutka tako za preteklost oz. dediščino kot za njeno sodobno razumevanje. Tudi v svojem novem delu avtorica jasno, razločno in prepričljivo predstavi komponente spreminjajočega se zgodovinskega spomina na Celjane ter skuša odgovoriti na vprašanja, kdaj se je celjski mit rodil, kakšna je bila njegova razvojna pot in kdo so bili njegovi akterji. Kot je za mite značilno, več kot o preteklosti, iz katere se napajajo, povedo o okoliščinah in razmerah v času, v katerem so nastali, se oblikovali in razširjali. Zato je tudi mitologiziran zgodovinski spomin na Celjske grofe predvsem odraz dobe in njenih sprememb. Če je bil sprva rezultat in obenem plen zmagovitih rivalov iz habsburške hiše, kasneje, na predvečer moderne dobe, pa deželno patriotske romantizacije, je v drugi polovici 19. stoletja stopil na pot svoje nacionalizacije in ideologizacije, ki ju šele v zadnjih desetletjih uspešno načenjata in izpodrivata trivializacija in komercializacija. Čeravno gre za edino visoko plemiško rodbino, ki je prebivala v slovenskem prostoru ter iz njega domnevno tudi izhajala, Celjani pač delijo usodo ostalega plemstva, ki ga narodnobuditeljsko slovensko zgodovinopisje že v 19. stoletju označi za tujerodno in ga na ta način izloči iz procesa oblikovanja nacionalne identitete ‒ glavnega merila odnosa do preteklosti. Kar pa obenem ne prepreči idealističnega iskanja zametkov slovenske in jugoslovanske države prav v geopolitiki te družine ter s tem povezano vztrajno iskanje slovanske veje njihovega rodovnika, ki je svoj vrhunec doseglo v prvi polovici dvajsetega stoletja. Na anahronistično iskanje narodne zavesti v času, ki le-te ni poznal, kot tudi na ostale ideološke, umetniške in druge nesmisle so sicer opozarjali že sodobniki, pa vendarle so miti sila trdovratna reč. Zato je pričujoče delo Rolande Fugger Germadnik toliko dragocenejše. Prinaša namreč vse, kar je danes treba vedeti o zgodovini celjskega plemiškega rodu, seznanja s tem, kaj in zakaj so vedeli nekoč, obenem pa opozarja tudi na tisto, kar velja pozabiti.