SZÉCSIJEVI GOSPOSTVI GRAD IN SÓBOTA V ČASU TURŠKIH VPADOV IN VERSKIH SPOPADOV
Konec 16. stoletja so Turki prenehali z vpadi na Kranjsko in Štajersko. Drugače je bilo s skrajnim severovzhodnim delom slovenskega etničnega ozemlja – Prekmurjem. To ozemlje je bilo od srede 16. stoletja v žarišču političnih, kulturnih, socialnih in gospodarskih sprememb. Po bitki pri Mohaču (1526) je najprej sledila sprememba v upravi zemljiških gospostev (Murska Sobota in Gornja Lendava), od konca stoletja pa je že velik del Prekmurja moral plačevati turški davek. Ob tem so se zaradi vere (spor med katoliki, luteranci in kalvinci) pojavile še razprtije med podložniki in posameznimi zemljiškimi gospodi (Szécsiji, Battyányji in Szápáryji).
O SLOVENSKEM RUŠENJU BEOGRADA IN LAMENTACIJAH ZARADI NEPLAČILA
»De nam jeno našem tovaršam … vse božje svetnike na naš posledne čas pomagajte.«
Prispevek opisuje neznano epizodo iz leta 1739, ko sta večji skupini slovenskih zidarjev in tesarjev ter rudarjev iz Idrije sodelovali pri avstrijskem podiranju beograjske trdnjave, po izgubljeni vojni prepuščene Osmanski državi. Avtor dogajanje mestoma na satiričen način povezuje z beograjsko -slovenskimi izkušnjami 20. stoletja, zlasti glede na to, da so se slovenski »rušitelji« iz 18. stoletja obrisali pod nosom za del plačila. Nad krivico so potarnali v jezikovno in ortografsko zanimivi slovensko pisani prisegi iz leta 1744, v kateri se med drugim pojavlja tudi pozneje, v času druge – komunistične Jugoslavije, toliko uporabljani izraz »tovariši«.
ZAKAJ JE POSTOJNA HOTELA POSTATI MESTO?
Postojna je bila 3. maja 1909 povzdignjena v mesto s diplomo, ki kot prva mestne pravice delila v slovenščini. Mesto seveda ne obstaja brez ljudi, ki se čutijo meščani in ki so pripravljeni za urejanje življenja v nekem urbanem središču žrtvovati svoj čas, delo in denar, ki nastaja kot presežek njihovega uspešnega poslovanja. Ob zgodbah, ki jih piše razsvetljenska domislica imenovana časopisje, se slika posnemanje naprednih kulturnih in miselnih vzorcev, ki se nehote tepejo s tradicionalnimi iz časov, ko so bili tu vgnezdeni še furmani in gozdarji. Včasih je bil prav stik s prišleki koristen, da se je nekaj premaknilo na boljše pri tistem, ki je Postojni največ pomenilo – pri jami.
KNEZ EULENBURG NA LJUBLJANSKEM DVORU
Afera nesojenega ljubljanskega župana Antona Peska
Na ljubljanskih občinskih volitvah 26. aprila 1921 sta se za mandate v občinskem svetu potegovali tudi dve stranki liberalne politične usmeritve – Jugoslovanska demokratska stranka (JDS) in Narodna socialistična stranka (NSS), ki sta za glasove volivcev bili oster medsebojni boj. Tarča napadov jedeesovega časnika Jutro je bil vidnejši član NSS Anton Pesek. Navkljub Jutrovim očitkom je ob podpori skoraj vseh političnih strank bil izvoljen za župana, vendar ga nato beograjski notranji minister ni hotel predložiti v potrditev kralju; kot razlog je navedel, da je izvoljeni župan Pesek homoseksualec. Slednji je na to obtožbo ostro reagiral in se trudil svojo prav dokazati v sodnem procesu, ki pa ga je izgubil. Po porazu se je umaknil iz političnega in javnega življenja.
KRATKA KRILCA, ALKOHOL & CHARLESTON
Po prvi svetovni vojni so tudi v naše dežele prišli novi plesi iz Amerike, ki jih je predvsem mladina navdušeno sprejela. Predvojnemu tangu so se pridružili še drugi poskočni plesi, med katerimi je kraljeval charleston. To je tudi obdobje, ko je valček dosegel svoj tretji razcvet. Tudi ti plesi niso pobegnili strogim očesom moralistov, ki so imeli vedno kaj povedati. Če predmet kritike ni bil ples, pa so kritizirali vse ostale dejavnosti, ki so spremljale plesne prireditve, npr. modna oblačila, nepogrešljiv spremljevalec pa je bil alkohol. A duh časa je šel naprej in vse več se je plesalo in uživalo na norih zabavah pozno v noč.
SLOVENSKI TISK O ALBANCIH V ČASU BALKANSKIH VOJN
V času balkanskih vojn so se slovenski politični časniki nekoliko bolj razpisali o Albancih. Osnovni vir informacij so bila dela srbskega etnologa Jovana Cvijića, ki je trdil, da so Albanci skozi stoletja z zločini etnično očistili srednjo in severno Albanijo ter Kosovo od Srbov in se naselili na njihovih ognjiščih. Razen socialdemokratskega lista Zarja je večina slovenskih političnih časnikov prevzela srbske predsodke do Albancev in jih še nadgradila. Tako je slovenski tisk Albance prikazoval kot zahrbtne divjake, ki da živijo od ropanja in klanja Srbov, kot skupek primitivnih, med seboj sovražnih plemen, ki nikakor niso sposobni samostojnega življenja.