Zgodovina za vse 2/2015

 Avtorji:

Darja MIHELIČ

 

Stanislav JUŽNIČ

Damir GLOBOČNIK

 

Tomaž MESARIČ

Članki:

Ah, to nesrečno spolno poželenje!

Galilei pri nas

Ponarejevalci denarja Jožef Prelesnik, Jurij Potočnik in Franc Rupnik

»Nikoli več ne bova prijatelja! Pa mi nikar ne očitaj beračije!«

 Image 43

________________________________________________________________________________

Darja MIHELIČ
Ah, to nesrečno spolno poželenje!
Preiskava o grešnem izolskem duhovniku Ioannesu Dominicu de Clerisu
Veronski škof Agostino Valier je kot apostolski vizitator škofij v Dalmaciji in Istri 1580 obiskal in pregledal stanje cerkvenih objektov ter duhovnih oseb in vernikov v koprski škofiji. Naletel je na več duhovnikov, ki so kršili načelo vzdržnosti, ki so ga predpisovali cerkveni koncili. Nekateri med njimi so imeli stalne ali občasne partnerke, več jih je imelo tudi otroke. Valierjevo vizitacijsko poročilo na koncu vključuje tudi obsežna zaslišanja prič v preiskavi o izolskem duhovniku Ioannesu Dominicu de Clerisu. Občeval je z dvema poročenima ženskama in s tem kršil svetost zakona. Za nameček ga je pri eni od obeh žensk »in flagranti« zalotil njen mož in se pritožil koprskemu škofu. Ta je zadevo predal v razsojanje vizitatorjevemu razsodišču. Prešuštnega duhovnika je obsodilo na desetletni izgon ne le iz Izole in koprske škofije, ampak iz celotne dežele Istre.

Stanislav JUŽNIČ
Galilei pri nas
O spretnih trgovcih z beneško soljo in povzpetniškem sorodstvu na Kranjskem
Vpliv Galileja Galileja na Kranjce je imel tudi osebno plat. Starejši med njegovimi sorodniki na Kranjskem je bil poglavitni beneški trgovec s soljo Francesco Galilei († pred 17. 6. 1647), ki je premeteno izkoriščal velike razlike v cenah soli med beneškim in habsburškim ozemljem. F. Galilei je odločilno pripomogel pri ureditvi pokojnine Galileo Galileja pri katedrali v Brescii na tedanjem beneškem ozemlju. Za slovensko srenjo je bil še bolj pomemben zakupnik solne trgovine Roberto Galilei (1615 Firence – 1681 Ljubljana), ki je postal četrtni stotnik za istrski del Kranjske, kranjski deželan in premožni bankir. Kot stotnik je poveljeval obrambi proti nameravanem turškem napadu proti Dunaju leta 1663, svoj donosni položaj pa je obdržal dve desetletji, vse do svoje smrti. Roberto je bil na Kranjskem visoko čislan glede na botre Robertovih otrok, med katerimi je bil tudi sam deželni glavar; Robertova soproga je botrovala hčeri Karla Valvasorja († 1697), polbrata polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja.Raziskane so Robertove povezave s petičnimi ljubljanskimi poslovneži, predvsem s trgovci kot sta bila Caharija Waldtreich in Franc Zergoll(ern). Ljubljanska zapuščina Roberta Galileja popisana kmalu po njegovi smrti nam možakarja kaže v vsem sijaju, saj je imel kar nekaj pod palcem. Roberto je poročil baronico Mordax, ki mu je povila reci in piši osem otrok. Razen najstarejšega sina so bili vsi krščeni v ljubljanski stolnici. Ljubljanski frančiškani so pokopali Roberta, njegovo soprogo in njuno odraslo hčer.

Damir GLOBOČNIK
Ponarejevalci denarja Jožef Prelesnik, Jurij Potočnik in Franc Rupnik
Med ponarejevalci denarja, ki so bili na delu v slovenskih krajih, je bil v drugi polovici 19. stoletja najbolj znan Jožef Prelesnik (1832–1898). Prispevek podrobneje govori o ponarejevalcih denarja v prvih desetletjih 20. stoletja na Štajerskem, Francu Rupniku (roj. 1869) in več članih družine Potočnik iz Rošnje pri Št. Janžu na Dravskem polju. Jože in Gašper Potočnik, ki sta pomagala ponarejevalcu Juriju Hvalecu, sta bila obsojena zaradi ponarejanja denarja leta 1891 pred celjskim porotnim sodiščem. Leta 1909 je mariborsko porotno sodišče sodilo sinovom Gašperja Potočnika, krojaču v Rošnji Francu Potočniku (roj. 1880), Gašperju Potočniku ml. (roj. 1888) in Juriju Potočniku (1884–1927). Slednji je bil 1926 ponovno obsojen na 20 let težke ječe. Nekdanji vojak in fotograf Franc Rupnik je bil glavni ponarejevalec denarja v tej skupini. Obsojen je bil 1927, 1931 in 1937. Delovanje ponarejevalcev je mogoče rekonstruirati s pomočjo dokumentov, ki jih hrani Pokrajinski arhiv Maribor.

Tomaž MESARIČ
»Nikoli več ne bova prijatelja! Pa mi nikar ne očitaj beračije!«
O uboju, nerodnem svaštvu in kriminalistični preiskavi pri kapelici nad Železniki leta 1910
Pripoved govori o dveh prijateljih iz okolice Železnikov, ki sta kasneje postala svaka. Pomagala sta si pri gospodarskih opravilih, pogosto sta se sporekla, vendar hitro tudi pobotala (vsaj na videz). Pri krajanih sta bila dobro poznana, ampak različno zapisana. Vsak po svoje sta bila politično angažirana, skrbela sta tudi za starše v obliki preužitka; eden lažje kot drugi. Bila sta krajana majhne občine, v kateri je pridigal politično zagret župnik, na njegovem dvorišču pa so včasih telovadili liberalni Sokoli. Eden je bil zbadljiv, drugi občutljiv, zlasti ob kozarčku. Imela sta skupne prijatelje, kateri so si med seboj pomagali, tudi kdaj očitali, če je kdo spominjal na stare dolgove. Nič posebnega, ampak neko poletno nedeljo je šlo vse k vragu. Njuno prijateljstvo je skozi čas minevalo, občasno se je sprevrglo v odkrito agresijo, neko nedeljo celo tako hudo, da je proti enemu izmed obeh bila sprožena kriminalistična preiskava, ki je privedla do sodnega epiloga. Kriminologija in kriminalistika sta bili mladi ter interdisciplinarni vedi, slednja se je pričela uveljavljati na prelomu stoletja. Porajajoča kriminalistika je potrebovala metodološki aparat, kateri je bil pretežno nekritično črpan iz naravoslovnih ved. Preiskovalni sodnik si je pomagal z izvedenci, usmerjajoč jih v želji po objektivni razlagi primera ter dokazovanju kaznivega dejanja. Ideal objektivnosti je pričela predstavljati forenzična fotografija. »Dekontaminirana« dodatnih interpretacij je predstavljala uporabno poizvedovalno sredstvo in naznanjala prihod modernega preiskovalnega sodnika. Tudi v našem primeru.

Leave a Reply