Zgodovina za vse 1/2010

Avtorji

Gorazd STARIHA

Rolanda FUGGER GERMADNIK

Ivan JANKOVIĆ

Ksenija ROJHT

Boris GOLEC

Senta JAUNIG

Članki:

KRVAVE REJNICE

PODOBA JUDA V MOHORJANI V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA

EGIDIJ FUX, LJUDOMRZNEŽ IZ METLIKE IN KANDIDAT ZA RABLJA

PREKMURSKA GOSPODA NA ZAČETKU 20. STOLETJA

»DER HUDIČ IST HIER ZU HAUSE« – MED UBOŠTVOM, GLASBO, PORTRETI NEZNANIH PREDNIKOV, SHIZOFRENIJO IN EVTANAZIJO

ŽENSKA NA ZDRAVNIŠKEM ZEMLJEVIDU

image33

Gorazd STARIHA

KRVAVE REJNICE

O primerih zlorabe rejništva iz prve polovice devetnajstega stoletja

V strahu pred sramoto zaradi zanositve in poroda izven zakona, so ženske s Kranjske pogostoma raje hodile rojevat v oddaljeni Trst, kot pa v bližnjo Ljubljano. Tam so ponavadi tudi pustile novorojeno dete. Najdenišnice so nato te otroke oddajale v plačano rejo na podeželje, kjer so jih dokaj radi jemali, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka. Pri tem pa je lahko prihajalo tudi do zlorab, ko so najdenci umrli, njihovi rejniki pa so še kar sprejemali rejnino zanje. V fondu Deželnega sodišča v Ljubljani so se nam ohranili sodni spisi iz let 1817-1823, ki obravnavajo tako skupino malopridnežev. V obsežni preiskavi so sicer obravnavali veliko sumov umorov, da so namreč v rejo oddani otroci zaradi nedokazanega zanemarjanja ponavadi zelo hitro pomrli, potem pa so zločinske rejnice s kazanjem drugih otrok najdenišnični komisiji pobirale oskrbni denar. Izrečene pa so bile le sodbe in kazni zaradi prevar. Posebno zgodbo v tem umazanem pridobitništvu so predstavljali poročeni starši, ki so svoje otroke oddajali v najdenišnico in jih potem jemali nazaj z oskrbno pogodbo. Zanimivo pri tem je stališče deželnega sodišča, da to ni zločin prevare, ampak stvar civilnega dela sodišča.


Rolanda FUGGER GERMADNIK

PODOBA JUDA V MOHORJANI V DRUGI POLOVICI 19. STOLETJA

Kljub dejstvu, da so bili Judje izgnani iz osrednjih slovenskih dežel – Koroške, Kranjske in Štajerske konec 15. in v začetku 16. stoletja – se je tudi med Slovenci v drugi polovici 19. stoletja nezadržno širil antisemitizem. Protijudovsko razpoloženje se je v slovenskem prostoru oblikovalo pod vplivom dunajskega antisemitizma. Pomemben prenašalec antisemitskih idej je bil dnevni tisk in različne druge publikacije. Med njimi publikacije Družbe sv. Mohorja, ki so v drugi polovici 19. stoletja v slovenskem prostoru širile pretežno negativno podobo Juda.


Ivan JANKOVIĆ

EGIDIJ FUX, LJUDOMRZNEŽ IZ METLIKE IN KANDIDAT ZA RABLJA

Leta 1922 se je 57-letni nekdanji poštni uradnik Egidij Fux prijavil na razpis za delovno mesto državnega rablja v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V vlogi za zaposlitev je zapisal, da želi tako pravično poravnavati dolgove do človeškega rodu . Takšne prošnje so bile ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Evropi nekaj povsem vsakdanjega, saj so bili rablji javne osebnosti, ki so se pogosto pojavljali v medijih. Prispevek na kratko razčleni uradni položaj rabljev v novoustanovljeni kraljevini. Prejšnjega rablja je po upokojitvi na njegovem položaju praviloma nadomestil njegov dolgoletni pomočnik; Fuxova prošnja je bila zavrnjena zaradi njegove starosti. Zdi pa se, da so oblasti ob tem spregledale njen subverzivni značaj.


Ksenija ROJHT

PREKMURSKA GOSPODA NA ZAČETKU 20. STOLETJA

Prispevek obravnava gospodarske in socialne razmere v Prekmurju na začetku 20. stoletja, s posebnim poudarkom na Murski Soboti in njenih prebivalcih. Posebej izpostavlja tisti sloj prebivalstva, ki je imel največji vpliv na življenje prekmurskega človeka na začetku 20. stoletja. V skupini prekmurskih elit obravnava tako duhovnike, trgovce, obrtnike in prekmurske Jude.


Boris GOLEC

»DER HUDIČ IST HIER ZU HAUSE« – MED UBOŠTVOM, GLASBO, PORTRETI NEZNANIH PREDNIKOV, SHIZOFRENIJO IN EVTANAZIJO

Usode zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja in njihova kulturno-umetnostna zapuščina

Razprava obravnava raznolike usode štirih družin zadnjih potomcev kranjskega polihistorja J. V. Valvasorja (1641–1693), ki so prebivali na slovenskih tleh (v tujini živijo potomci še danes), in sicer v prvi polovici 20. stoletja, do leta 1941. Vsem je skupno, da so umrli brez potomstva, da slovenščina nikomur ni bila materni jezik in da najbrž nihče ni vedel za sorodstvo z Valvasorjem.

Njihove zgodbe so na pogled precej dekadentne. Gre za skupek usod ljudi v najbolj nemirnem stoletju novejše človeške zgodovine, ki so se za povrh znašli na enem najbolj krvavih koščkov Srednje Evrope. Težko bi našli bolj pisano druščino oseb, te pa imajo poleg geografskega prostora en sam skupni imenovalec: skupne prednike, konkretno edinega od trinajstih Valvasorjevih pravnukov pl. Dienerspergov, za katerim so ostali legitimni potomci.

Več pozornosti je posvečene dvema od osmerice zadnjih »slovenskih valvasorjevcev«: skladatelju Rudolfu Weis-Ostbornu, ki se je edini zapisal v regionalno zgodovino, ter nesrečni žrtvi nacistične evtanazije Karlu Mayerju, za katerim je ostalo največ osebnih pričevanj.Z drugih zornih kotov so zanimive življenjske usode preostalih oseb, pri nekaterih tudi raziskovalna pot, kako jih je bilo sploh mogoče odkriti. In končno so imeli čisto posebno usodo rokopisni spomini in zbirka portretov prednikov, za katere niti njihovi lastniki Koflerjevi s Koga pri Ormožu niso vedeli, koga vse predstavljajo in kako dragoceni utegnejo biti nekega dne za spoznavanje Valvasorjevega »neznanega« potomstva.


Senta JAUNIG

ŽENSKA NA ZDRAVNIŠKEM ZEMLJEVIDU

Položaj in delovanje žensk v medicini s posebnim osvitom na slovensko zdravnico

Do poznega srednjega veka je ženska suvereno opravljala poklic zdraviteljice in bila edina zdravniška pomoč ženskam (babice) in revnejšim slojem prebivalstva. Ta položaj na prelomu v novi vek v celoti izgubi. Šele v drugi polovici 19. Stoletja vstopi v medicinske fakultete in se sčasoma vpne v vsa področja medicine, tako da danes praktično ni medicinske specialnosti, ki je ne bi sokreirala tudi ženska. V jedru razprave avtorica prikaže glavne značilnosti in posebnosti položaja žensk v slovenskem zdravništvu zadnjih 100 let.


 

Leave a Reply