Zgodovina za vse 1-2/2012

Avtorji:

Boris Golec

Stanislav Južnič

Dragica Čeč

Andreas Golob

Marko Zajc

Simona Lešnjak

Dunja Dobaja

Miran Aplinc

Članki:

Lažni Valvasor nehote prispeva k razkritju usode zamolčanih pravih Valvasorjev

Tudi knjige rade potujejo prek oceanov, mar ne?

Življenjske usode poslov

Mladostna leta v Mariboru

Sotla, majhna voda

Srebro golk, zlato molk!

Pregled razvoja zdravstvene zakonodaje v Avstro-Ogrski monarhiji v letih 1867-1918

»Med onimi delavci, ki so sejali med ljudstvo narodno zavest«

Image37

Boris GOLEC

Lažni Valvasor nehote prispeva k razkritju usode zamolčanih pravih Valvasorjev

O dveh »izobčencih« Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in o polihistorjevem čiščenju rodbinskega debla

Prevare, ki jih je s pisanjem pisem na hannovrski in poljski dvor zagrešil lažni Jurij Sigmund Valvasor, so tega moža neugotovljenega imena in izvora leta 1714 privedle v pripor. Sleparjevo izmišljeno sklicevanje na sorodstvo z rodbino kranjskih baronov Valvasorjev je nemudoma sprožilo uradno poizvedovanje o njegovi identiteti. Tako so v Gradcu zaslišali edinega tamkajšnjega Valvasorja, deželnostanovskega puškarskega mojstra Gregorja Ferdinanda, ki ni vedel nič o domnevnem priprtem sorodniku, zato pa je v kratkih odgovorih na šest vprašanj nehote razkril dragocena dejstva o dveh pravih kranjskih Valvasorjih in njunem potomstvu. Prvi je bil njegov oče Jurij Sigmund in drugi očetov bratranec Janez Ditrih, sicer pa je šlo za bratranca in brata znamenitega kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). O njuni usodi je bilo doslej znanega zelo malo: oba sta se poročila z ženskama nižjega stanu, naletela s tem na ostro nasprotovanje sorodnikov in zapustila Kranjsko. Janez Vajkard Valvasor v rodovniku rodbine Valvasor zato ni upošteval njunega potomstva, ampak je zgolj lakonsko zapisal, da sta se izselila iz dežele, in ju označil kot pokojna. Zdaj se je izkazalo, da je bila usoda obeh zapečatena v istem letu 1657, da nobeden od njiju ni odšel daleč in da so se njuni sinovi v začetku 18. stoletja po naključju srečali v Gradcu. Dragoceni novi podatki v kratki izjavi graškega puškarskega mojstra Valvasorja iz leta 1715 so namreč omogočili povezati skromna dejstva v celoto. Kar je Janez Vajkard Valvasor o svoji rodbini hotel prikriti, je nazadnje pomagal razkriti lažni Valvasor, slepar, ki si je nemara prav po polihistorju nadel priimek Valvasor.


Stanislav JUŽNIČ

Tudi knjige rade pot ujejo prek oceanov, mar ne?

O popotovanjih kranjskih knjig med Indijance, da o izpitu barona Zoisa niti ne govorimo

Zaključni izpit botanika Karla Zoisa (* 1756; † 1799), Žigovega mlajšega brata, je bil doslej znan predvsem po naslovu; tokrat ga prvič predstavljamo v celoti. Raziskana je pot dokumenta v nekdanjo knjižnico ljubljanskega Liceja. Nekoliko preseneča, da knjige ni hranil Karlov brat Žiga; Zoisov prijatelj Jožef Kalasanc Erberg (* 1771; † 1843) je ni omenil v svojem rokopisu o Literarni zgodovini Kranjske. Kljub pomanjkljivim podatkom na Karlovi naslovnici so poslej znana tudi imena Karlovih profesorjev. Karlov končni izpit ni bil tako naravoslovno usmerjen, kot bipričakovali glede na Karlova poznejša navdušenja; posegel je predvsem v uporabno matematiko in fiziko. K. Zoisov izpit s priloženo Bionovo matematiko spada med množico ponatisov in prevodov, ki so jih tiskali študentje graških profesorjev Taupeja in še posebej Biwalda. Številne med njimi so brali tudi kranjski izobraženci, predvsem barona Zois in Erberg. Odkrivamo zgodbo o morda najbolj posrečenem med njimi, zbirki doktoratov slovitega Linnéja, ki jih je Biwald prvič ponatisnil v Gradcu leta 1764. Erberg je zbirko kupil za svoja botanična snovanja v dolskih vrtovih; pozneje je knjiga romala najprej v Berlin, nato pa v univerzitetno mesto Norman sredi Oklahome, ki je bila v Zoisovem
ali Erbergovem času zgolj nepregledna večinoma nenaseljena prerija ameriških Indijancev Divjega Zahoda.


Dragica ČEČ

Življenjske usode poslov

Prvi vsebinski poudarek prispevka bo namenjen poselski zakonodaji in njenemu razvoju v 18. stoletju, ki ga zaznamuje prehod iz aristotelovskega dojemanja hišnega gospodinjstva kot temelja zgodnjenovoveške družbe v čas absolutistične države, ki ga je zaznamoval koncept dobre policije. Drugi vsebinski poudarek pa bodo predstavljale najprej identitete in nato rekonstrukcije različnih življenjskih usod poslov oziroma predstavitev njihovih življenjskih zgodb na podeželju in v mestih. Posebej pa je pomembno, da so se njihove življenjske zgodbe znašle zapisane v različnih fazah njihovega življenja. Iz njih se zrcalijo tako osebne kot tudi pripisane identitete poslov, časovno pa se uvrščajo v čas konca 18. in začetka 19. stoletja.


Andreas GOLOB

Mladostna leta v Mariboru

Dnevnik zoologa Karla Heiderja 1870-1873

Dnevnik Karla Heiderja, vezan na njegova mladostna mariborska leta, nas obširno in avtentično informira o socializaciji v okviru baronske družine plemstva po izobrazbi, ki je v prvi polovici 70. let 19. st. živela razpršena znotraj habsburške monarhije, vendar je negovala intenzivne medsebojne stike. Za vpeljavo mladine med družbeno elito so skrbeli lokalni malomeščanski približki salonskega življenja. Razen tega se je kazala cela paleta drugih možnosti za zabavo in izobraževanje, tako doma kot tudi izven domače hiše, ki je prispevala k razvoju, ne samo v družbenem temveč tudi v kulturnem oziru. Tudi strokovno zorenje bodočega naravoslovca je potekalo zahvaljujoč možnostim za razvoj, ki jih je na eni strani ponujalo njegovo družbeno okolje, po drugi strani pa je ravno tako odločilno vlogo odigrala spodbuda v šoli. Ta težnja in zgodnje politične manifestacije v liberalnem nemškonacionalnem taboru so privedle do konflikta z rimskokatoliškimi temelji družinskega (in konec koncev državnega) izročila.


Marko ZAJC

Sotla, majhna voda

Reka Sotla kot naravna, politična in ideološka meja v 19. in začetku 20. stoletja

Avtor prispevka analizira diskurz o reki Sotli v slovenskih časopisih v 19. in v začetku 20. stoletja. Sotla je bila mejna reka med Štajersko in Hrvaško in hkrati mejna reka med avstrijskimi deželami in deželami ogrske krone. Istočasno je veljala za mejo med Slovenci in Hrvati. V prvem delu prispevka se avtor posveti problematiki naravne meje v zgodovini in geografiji. V drugem delu na osnovi časopisnih virov razvije tezo o Sotli kot »naravni meji« med Slovenci in Hrvati. V slovenskem vrednostnem sistemu tistega časa je Sotla meja, ki povezuje in ločuje, oziroma, meja, ki bolj povezuje kot ločuje. Slovanstvo in jugoslovanstvo sta bila integralni del slovenske nacionalne ideologije, zato so slovenski nacionalisti zagovarjali zavezništvo s Hrvati in prehodnost meje na Sotli. Povezovalno vlogo Sotle so poudarjali tudi v zgodovinskem in etnografskem diskurzu. Čeprav na to niso gledali z naklonjenostjo, so morali slovenski in hrvaški patrioti računati s tem, da je bila na Sotli močna državno-politična meja znotraj habsburške monarhije.


Simona LEŠNJAK

SREBRO GOLK, ZLATO MOLK!

O zabavi in popivanju slovenskih študentov v 19. stoletju

Večina vrlih Kranjcev (in po letu 1897 tudi redkih Kranjic), je v drugi polovici 19. stoletja hodilo študirat na Dunaj, v Gradec in redkeje v panslovansko Prago. Mladci so si za študij najraje izbirali našo nekdanjo kozmopolitsko prestolnico Dunaj, saj je ta predstavljal največ možnosti gmotne preskrbljenosti kot tudi različnih vrst zabave za vse okuse. Študentsko življenje v drugi polovici 19. stoletja je bilo, v skladu z univerzitetnim modelom svobode učenja in poučevanja, do uvedbe Taaffejeve vlade, politični represiji in strogi cenzuri navkljub skrajno zabavno in bohemsko. Središče družabnega življenja so predstavljale gostilne in kavarne, kjer so študenti radi veseljačili na sebi lasten način, pri čemer se v veliki meri niso ozirali na mnenje drugih, za zabavo pa so osnovali prav posebna pravila popivanja. In čeprav je bila tedanja (malo)meščanska družba nadvse puritanskih nazorov, je po t. i. zaroti molka dopuščala dvojno spolno moralo, v okviru katere je moškim (meščanom), ki so poiskali zadovoljitev svojih spolnih nagonov zunaj družbeno sprejemljivega (npr. v hiši rdečih luči ali kar pri domači služkinji), to spregledovala in se tudi nad študentskimi ekscesi največkrat ni zgražala, temveč je na bohemski stil življenja gledala s hudomušnim odobravanjem.


Dunja DOBAJA

Pregled razvoja zdravstvene zakonoda je v Avstro-Ogrski monarhiji v letih 1867-1918

Avtorica predstavi določbe avstrijskega sanitetnega državnega zakona z dne 30. aprila 1870, s katerim so bili postavljeni temelji javne zdravstvene službe v Avstro-Ogrski monarhiji in ki je služil kot podlaga za izdajo deželnih zakonov o ureditvi zdravstvene službe v občinah. Organizacijo slednje predstavi na primeru dežele Kranjske. Obravnavano obdobje je tudi čas dviga zavesti o nujnosti obvezne strokovne porodne pomoči in čas kvalitetnejše in večje organiziranosti oskrbe bolnih ubogih.


Miran APLINC

»MED ONIMI DELAVCI, KI SO SEJALI MED LJUDSTVO NARODNO ZAVEST«

Dr. Fran Mayer v Šoštanju

Iz Šoštanja, majhnega provincialnega spodnještajerskega mesta, izhaja nekaj izjemnih osebnosti, med katerimi ima posebno mesto odvetnik dr. Fran Mayer (1866–1940). V Šoštanj je prišel leta 1898 in se naselil v novozgrajeni enodružinski meščanski vili v bližini okrajnega sodišča. Kot odvetnik, intelektualec in narodno zaveden Slovenec je v obdobju od 1900 do 1910 zasedal bolj ali manj uspešno vodilno mesto v predstojništvu slovenskega denarnega zavoda v Šoštanju. Po prvi svetovni vojni je bil občinski gerent in leta 1920 pobudnik ustanovitve meščanske šole v Šoštanju. Kot dolgoletni župan Občine Šoštanj mesto ima odločilne zasluge za izgradnjo javnega vodovoda za Šoštanj leta 1931, s čimer je bila izboljšana modernizacija življenja in higienske razmere. Družina Mayer je s svojim družabnim življenjem, odprtim za športne aktivnosti in umetnost, prinašala v Šoštanj meščanski milje, ki danes v drobcih še vedno ostaja v spominu meščanov.


 

Leave a Reply