Zgodovina za vse 1/2011

Avtorji:

Neva MAKUC

Boris GOLEC

Gorazd STARIHA

Alenka HREN MEDVED

Dominika MENCIN

Damir GLOBOČNIK

Članki:

SLOVANSKI VOJAKI, TIPOTAPCI, ŽENE IN ŠE KAJ V OBDOBJU NOVEGA VEKA V LUČI FURLANSKE HISTORIOGRAFIJE

TRPLJENJE »CELJSKEGA WERTHERJA«, TOSVETNE SKRBI NJEGOVEGA SINA IN UVOD V ZATON NJUNEGA RODU

»Eins , zwei , inu preden bom rekel drei te mora hudič uzet !«

DRUŽINA V LAŠKEM V PREDMARČNI DOBI

VESELA APOKALIPSA

Spomenik kralju Petru I. v Kranju

image35

Neva MAKUC

SLOVANSKI VOJAKI, TIPOTAPCI, ŽENE IN ŠE KAJ V OBDOBJU NOVEGA VEKA V LUČI FURLANSKE HISTORIOGRAFIJE

Prispevek ponuja vpogled v določeno novoveško dogajanje, v katerega so bili vpleteni slovensko govoreči prebivalci zahodnega slovenskega ozemlja in ki nam ga razkrivajo historiografski spisi, ki so nastali v obdobju novega veka na območju Furlanije. Poznosrednjeveški in novoveški Slovani nastopajo v furlanski historiografiji večinoma v povezavi s posameznimi fajdami, vojnami ali vpadi in se razkrivajo kot aktivni udeleženci v vojnem dogajanju, slovanske ženske pa celo kot hladnokrvne maščevalke. Slovansko prebivalstvo pa se omenja tudi v zvezi obiskovanjem čedajskega tedenskega sejma in trgovanja v glavnem furlanskem mestu. V celoti gledano, pa je glede na veliko število furlanskih historiografskih del podatkov o Slovanih malo, na kar je vplivalo dojemanje Slovanov, ki so prebivali na širšem furlanskem ozemlju, kot domačega prebivalstva, ki zgolj govori »slovanski« jezik.


Boris GOLEC

TRPLJENJE »CELJSKEGA WERTHERJA«, TOSVETNE SKRBI NJEGOVEGA SINA IN UVOD V ZATON NJUNEGA RODU

Spomini dveh Valvasorjevih potomcev baronov Dienerspergov s Celjskega

Rokopisni spomini dveh članov rodbine baronov Dienersperg, očeta Franca Ksaverja (1773–1846) in sina Antona Aleksa (1820–1889), obsegajo osebna pričevanja o obdobju od sedemdesetih let 18. do petdesetih let 19. stoletja. Franc Ksaver je spomine začel pisati leta 1835 na Dobrni, v njih pa so vključno s kratkim pripisom o usodah obeh otrok njegovega sina Antona Aleksa iz okrog leta 1910 zajete štiri generacije. Na zunaj gre za usode srednje premožne plemiške družine, ki se v tridesetih letih 19. stoletja s Celjskega preseli v Gradec in v letih po zemljiški odvezi zaradi zgrešenih potez finančno tako rekoč propade, a pod zunanjim ovojem se skrivajo življenjske zgodbe in medčloveški odnosi, o katerih bi lahko sicer le slutili. Osrednji problem obeh generacij je vloga dominantnega očeta v še vedno patriarhalno urejeni družini. Obema piscema je skupno, da prav zaradi očetov nista mogla uresničiti poklicnih želja in da kot taka v svoji generaciji nista bila edina. V spominih se še v poznih letih nenehno vračata k stvarem, ki so ju vseskozi najbolj težile, zato sta v ospredju obravnave njuna samopercepcija in doživljanje sveta okoli sebe. »Celjski Werther« baron Franc Ksaver je prebrodil mladostno krizo in ni naredil večkrat nameravanega samomora po hudem in dolgotrajnem sporu s svojim »absolutističnim« očetom Avguštinom, okoli katerega se vrti domala vsa sinova pripoved. Avguštin baron Dienersperg (1742–1814) je bil sicer pravnuk kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) in je skupni prednik vseh danes živečih Valvasorjevih potomcev.


Gorazd STARIHA

»Eins , zwei , inu preden bom rekel drei te mora hudič uzet !«

Nekaj zgodb o zakonskih umorih iz predustavne dobe v deželi Kranjski

V časih, ko so bile ženske še povsem družbeno in ekonomske podrejene moškim, so žene kljub neznosnim razmeram v zakonu zelo težko zapustile može, ker same niso imele materialne osnove za preživetje, pa tudi družba bi jih izobčila. Laže je bilo za moža, ker mu je žena morala biti poslušna – to poslušnost je mož lahko zahteval tudi s silo, ker je bil družbeni prag tolerance tu zelo visok. On si je v zakonu, oziroma poleg zakona, lahko dovolil marsikaj, kar si žena ni mogla. Iz brezihodnega položaja, v katerem so se nahajale zlorabljane, pa tudi drugače nezadovoljne žene, so se nekatere skušale izviti z umorom moža. Na drugi strani moški za umor žene skorajda niso imeli vzroka, saj jim je bilo skoraj vse dovoljeno. Zato pa so ubijali žene v pijanosti in v jezi. Pri moških ubojih je tudi veliko več izvršenih dejanj, kot poskusov – ravno obratno kot pri dejanjih, kjer so storilke ženske. V obravnavanih primerih iz 18. in 19. stoletja so ženske največkrat poskušale z zastrupljanjem, moški pa so žene potolkli s fizičnim nasiljem.


Alenka HREN MEDVED

DRUŽINA V LAŠKEM V PREDMARČNI DOBI

Družina v Laškem v predmarčni dobi je predstavljena na podlagi podatkov, pridobljenih iz cerkvenih matičnih knjig župnije Laško za leta 1814- 1848. Laško je bilo v predmarčni dobi eden izmed večjih Spodnještajerskih trgov, ki pa je bilo zaradi slabih prometnih povezav slabo gospodarsko razvito. Tako so v trgu prevladovali mali obrtniki, ki so se poleg obrti ukvarjali še s kmetijstvom, ki je služilo lastnim potrebam. Laško zaradi svoje majhnosti (545 prebivalcev) ni bilo demografsko samozadostno, zato je bilo kar 72% vseh parov pri katerih eden izmed partnerjev ni izhajal iz Laškega. Ženini, ki so se poročili z Laščanko so bili obrtniki od blizu in daleč, neveste pa so izhajale predvsem iz bližnje kmečke okolice. Mladi par si je ob poroki ponavadi ustvaril lasten dom in tako ni živel skupaj s starši. Šele kasneje, ko so starši umrli se je družina preselila nazaj v ženinovo rojstno hišo. Družine so imele v povprečju pet otrok. Otroke so krstili takoj po rojstvu in so jim skrbno izbrali botre, ki so imeli enak ali višji družbeni položaj, kot otrokovi starši. Smrt je bila v družini precej pogosta, predvsem med dojenčki, od katerih je le dobra polovica vse otrok dočakala odraslo dobo. Povprečna življenjska doba je bila 50 let, tako so otroci v starosti od 20-30 let ponavadi nasledili očetovo mesto v družini.


Dominika MENCIN

VESELA APOKALIPSA

Fin-de-siecle na Dunaju

Prestolnica habsburške monarhije na predvečer razpada države ponuja izredno pestro sliko: cesarsko mesto je tudi hitro rastoče delavsko mesto, kraj, kjer revščina in bogastvo hodita z roko v roki, je prizorišče vzpona novih množičnih političnih gibanj in izbruhov po celi državi tlečih trenj med narodi monarhije, poleg tega pa je mesto, ki v tem času doživi skoraj nesluten kulturni razcvet, predvsem na krilih nemško in liberalno usmerjenega judovskega meščanstva.


Damir GLOBOČNIK

Spomenik kralju Petru I. v Kranju

Dinastija Karađorđevićev v novi jugoslovanski državi ni imela tradicije, na podlagi katere bi se lahko vzpostavila njena vladarska legitimiteta. Pri oblikovanju vladarskega kulta in državotvorne zgodovinske tradicije je z dinastičnimi spomeniki sodelovalo tudi spomeniško kiparstvo.

Prvi monumentalni javni spomenik kralju Petru I. Osvoboditelju na slovenskem ozemlju so 1. avgusta 1926 slovesno odkrili v Kranju. Pobuda za spomenik je prišla iz vrst liberalno usmerjenega kranjskega meščanstva. Spomenik so postavili v park Zvezda med Narodnim domom in gimnazijo. Devet metrov visok obelisk so zgradili iz železobetona. Kip mladeniča in relief kralja Petra I. sta bila iz brona, kip orla vrh spomenika iz nabrežinskega kamna. Izdelal jih je akademski kipar Tine Kos (1894–1979).

Odkritje spomenika je imelo vseslovenski pomen. Udeležilo se ga je okrog 15.000 ljudi, med katerimi so bili mnogi ugledni gostje. Na odkritju sta bila tudi kralj Aleksander I. in kraljica Marija. Med polaganjem vencev je prišlo do incidenta z zastopniki Orjune. Spomenik so leta 1941 uničili nemški okupatorji.


 

Leave a Reply