Zgodovina za vse 1/2008

Avtorji:

Dušan KOS

Stanislav JUŽNIČ

Boris GOLEC

Zmago ŠMITEK

Božidar JEZERNIK

Katjuša ARČON

Barbara PEČNIK

Bogdan ŠTEH

Vida ROŽAC DAROVEC

Darko PEJIĆ

Članki:

LJUBEZEN IN ZAKONSKA ZVEZA V OGNJU GREŠNOSTI

BRANJE NAŠIH PLEMIČEV: FIZIKA V VALVASORJEVI KNJIŽNICI

»ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« – USTANOVA ČASTITLJIVE STAROSTI, A SLABEGA SLOVESA

POTOVANJA IN PROSTORI ZELENEGA JURIJA

POMNJENJE ZGODOVINE KOT POZABLJANJE PRETEKLOSTI

»JUDJE NISO SICER ZANESLJIVI, IN NE VERJAMEMO JIM RADI«

»AKO STE PRIMORANI, IDITE V JAVNO GOSTILNICO, KI JE NA DOBREM GLASU«

MAMIN PAKET ZAVIT V „VELEIZDAJALSKO VSEBINO”

AFIRMACIJA USTNE ZGODOVINE V KONTEKSTU PRIPOVEDNEGA ZGODOVINOPISJA

»KLIO NA KAVČU« – PSIHOANALIZA IN ZGODOVINOPISJE

Image29

Dušan KOS

LJUBEZEN IN ZAKONSKA ZVEZA V OGNJU GREŠNOSTI

Prispevek k zgodovini »morale« na Slovenskem med 16. in 18. stoletjem

Avtor poskuša v prispevku definirati korenine in razvoj tokov »meščanske morale« na Slovenskem med 16. in 18. stoletjem. Pri tem se osredini na pedagoške (bonton, vzgoja) in teološke zapovedi (pridige, kateheza) in splošna pastoralna vodila, s katerimi sta v procesu absolutizacije družbe posvetna in cerkvena oblast od 16. stoletja želeli disciplinirati telesa in duše vernikov/podanikov. Avtor ugotavlja točke premikov formalne obravnave spolnosti od poznosrednjeveške tolerance k poudarjanju grešnosti v času protestantske reformacije sredi 16. stoletja. Temu je sledilo stoletje vzpostavljanja nove katoliške kateheze na tridentinski osnovi in v baročni barvitosti, ki pa je v prvi tretjini 18. stoletja že dobival prepoznavne poteze katoliškega rigorizma, ki je bil značilen za podalpske habsbuške dežele v zadnji tretjini stoletja in je sooblikoval moralo 19. stoletja, vključno z najbolj prepoznavno posledico – meščansko dvojno moralo z izključevanjem spolnosti in čustev iz javnega govora.


Stanislav JUŽNIČ

BRANJE NAŠIH PLEMIČEV: FIZIKA V VALVASORJEVI KNJIŽNICI

Prvič je raziskano Valvasorjevo zanimanje za fiziko in tehniko, ki je bilo tesno povezano s Kraljevo družbo v Londonu; tam so si močno želeli učenega sodelavca in poročevalca v našem delu sveta. Valvasor se je zelo zanimal za raziskovanja vidnega člana Kraljeve družbe Roberta Boyla, po drugi strani pa je kupil domala vse knjige njegovega nasprotnika, rimskega profesorja Kircherja.

Valvasorjevo znanje je nadgradilo tudi dejanja in nehanja njegovih rojakov. Pri svojih nakupih fizikalnih knjig se je v veliki meri opiral na izkušnje prijateljev, predvsem na dobra tri desetletja starejšega deželnega glavarja grofa Volfa Engelberta Turjaškega. Pri tem gre posebej izpostaviti zanimivo dejstvo, da smo sodobni Slovenci Valvasorja poslovenili, njegovega prav tako zaslužnega učenega vzornika Volfa Engelberta Turjaškega pa ne.


Boris GOLEC

»ENAJSTA ŠOLA NA VRHNIKI« – USTANOVA ČASTITLJIVE STAROSTI, A SLABEGA SLOVESA

Po sledeh stare kranjske zbadljivke, ki ji je Cankar rešil ime in Vrhniki opral čast

Nastanek prispevka je spodbudilo avtorjevo odkritje rekla z zbadljivo ostjo enajsta šola na Vrhniki, zapisanega v arhivskem viru že zgodnjega leta 1744. Zasledovanje njegovega pojavljanja je pokazalo, da gre za zelo star frazem, ki je konec 19. stoletja prešel v slovensko leksikografijo, kmalu zatem pa doživel popolno pomensko preobrazbo. Največji slovenski pisatelj Ivan Cankar (1876–1918), rojen Vrhničan, je namreč zbadljivki, ki meri na prevzetnost in nevednost Vrhničanov, v literarnem delu iz leta 1914 odvzel porogljivost. Frazemu je pripisal pomen »pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine« ki se je do danes uveljavil in ustalil v slovenski frazeologiji, njegov prvotni posmehljivi pomen pa je utonil v pozabo.

Prvotni pomen frazema enajsta šola je povezan s poimenovanjem letnikov nekdanjega rednega šolanja, pri čemer je enajsta stopnja »najvišja«, vendar neobstoječa. Razlog, da jo je ljudski glas povezal prav z Vrhniko, je lahko dvojen: bodisi zaradi stereotipa o domišljavih Vrhničanih bodisi zaradi kake konkretne, toda pozabljene smešne prigode. Vrhniška enajsta šola ima edino znano analogijo v t. i. »visoki šoli« v podeželskem kraju Gablitz pri Dunaju.


Zmago ŠMITEK

POTOVANJA IN PROSTORI ZELENEGA JURIJA

Članek s fenomenološkega in komparativnega vidika obravnava lik Zelenega Jurija kot ga poznamo ponekod v Sloveniji in na Hrvaškem. Določene paralele temu našemu izročilu najdemo tudi v širšem evropskem in neevropskem prostoru, do Bližnjega vzhoda in Indije. Te povezave niso le tipološke, temveč v številnih primerih tudi genetske.


Božidar JEZERNIK

POMNJENJE ZGODOVINE KOT POZABLJANJE PRETEKLOSTI

Marijin steber pred cerkvijo sv. Jakoba v Ljubljani

V pričujočem prispevku avtor analizira, kako vladajoče elite predstavljajo svoj pogled na preteklost, in to z namenom uveljavljanja svoje interpretacije zgodovine in izključevanja alternativnih interpretacij preteklosti. Svojo analizo »boja za interpretacijo« podaja na primeru enega najstarejših še stoječih javnih spomenikov v Ljubljani, leta 1682 postavljenega Marijinega stebra pri cerkvi sv. Jakoba. Pri tem pokaže, kako tudi tipičen nabožen spomenik, zgrajen po spomeniški modi svojega časa, odraža ideološke in politične razmere v času svojega nastanka, njegove predelave pa spreminjanje ideoloških in političnih razmer.


Katjuša ARČON

»JUDJE NISO SICER ZANESLJIVI, IN NE VERJAMEMO JIM RADI«

NASPROTJA MED SLOVENSKIMI GORIŠKIMI ČASOPISI GLEDE JUDOVSTVA

Goriški Judje so se začeli v 19. stoletju vključevati v goriško družbo. Ko so se vrata geta odprla, so se posamezniki stapljali z okoljem, ki jih je obdajalo, hoteli so postati lojalni državljani in ne le drugorazredni prebivalci mesta. Njihov občevalni jezik in kultura sta bila vedno italijanska, zato ni čudno, da so si prizadevali za prehod Gorice pod Italijo. Sobivanje s slovenskim življem jih ni oviralo vse dokler se interesi prvih niso križali z njihovimi. S slovenskimi prebivalci so stopali v stike kot prodajalci, zagovorniki v pravdah, sanitetni delavci. Seveda so se porajale tudi nestrpnosti in antisemitska čustva, ki so bila odraz nevoščljivosti do uspehov, ki so jih Judje imeli pri svojih poslih, pri Slovencih pa zlasti zaradi nasprotovanja proitalijanskim čustvom, ki so jih goriški Judje gojili. Članek opisuje nekatera nasprotja in odnose do judovstva pri časopisih Soča in Gorica v zadnjih desetletjih 19. stoletja.


Barbara PEČNIK

»AKO STE PRIMORANI, IDITE V JAVNO GOSTILNICO, KI JE NA DOBREM GLASU«

Vedenje v gostilnah glede na bontone 19. in začetka 20. stoletja

Obiskovanje gostiln in kavarn je bilo v vsakdanjem življenju meščanov 19. stoletja ena od najznačilnejših oblik družabnega življenja. Zato je bila pogosto tudi predmet bontonov 19. in začetka 20. stoletja. Njihovi avtorji, v glavnem katoliški moralisti, so meščanom priporočali le obisk uglednejših gostiln in le ob določenih priložnostih. Poučevali so jih, kako se v njih vedejo gostje in kako gostilničarji, še posebej ženske pa so opozarjali, kako se je potrebno obleči za v javen lokal, in kdaj jim je tja sploh dovoljeno iti. Gostilne so bile, v nasprotju s cerkvijo, namreč polne najrazličnejših nevarnosti za posameznikovo čistost. Zlasti v gostilnah nižje vrste, v zakotnih krčmah in beznicah, se je odigravalo pestro pijansko življenje, ki je vodilo v pogoste izgrede in pretepe, v hazarderstvo in nespodoben ples.


Bogdan ŠTEH

MAMIN PAKET ZAVIT V „VELEIZDAJALSKO VSEBINO”

Slovenski vojak in politika med prvo svetovno vojno

Dnevniška, spominska literatura in objavljena pisemska korespondenca slovenskih vojakov, udeležencev 1. svetovne vojne, se tematsko največ ukvarja z vojakovimi strahovi pred smrtjo, obupnimi razmerami na fronti in skrbjo za domače, ki so bili spričo pomanjkanja živil v zaledju le malenkost na boljšem kot sami vojaki. Razumljivo je, da ob grozi, ki so jo doživljali na bojišču zanimanje za politiko ni njihova prioriteta. To še posebno velja za dnevniško literaturo in pisma, ki so veliko bolj verodostojni kazalec stanja duha posameznikov, kot kasneje izdani spomini. Predvsem spomini tistih udeležencev 1. svetovne vojne, ki so se med njo postavili na protihabsburško stran, pogosto v pripoved vnašajo spoznanja, ki sodijo v čas izdaje spominov, ne pa v čas 1. svetovne vojne. V grobem lahko rečemo, da slovenski vojak spremlja politiko in ima o dogodkih svoje mnenje, ki ga navadno izrazi v obliki krajšega komentarja. Politične dogodke so večinoma spremljali prek časopisov, dokler so ti lahko prišli do vojakov na fronto, le v manjši meri prek pisem . Večina slovenskih vojakov je ostala zvestih habsburški monarhij, čeprav imajo do nje kritičen odnos. Prihodnost Slovencev vidijo v okviru preurejene habsburške monarhije, po predvojnem programu trializma.


Vida ROŽAC DAROVEC

AFIRMACIJA USTNE ZGODOVINE V KONTEKSTU PRIPOVEDNEGA ZGODOVINOPISJA

Različne zgodovinske usmeritve se v osnovi razlikujejo predvsem po tem, da ene zagovarjajo zgodovino kot pripoved, zgodovino dogodkov in posameznikov, druge pa zgodovino struktur oz. dolgega trajanja. V prispevku je pozornost namenjena predvsem obratu k ovrednotenju naracije v zgodovinopisju oz. t.i. lingvističnemu obratu, ki ga je proizvedlo narativno zgodovinopisje. K njemu je med drugim prispevala tudi ustna zgodovina, ki se je razvila v 70. letih 20. stoletja. Z zgodovino marginalnih družbenih slojev pa je v 80. letih 20. stoletja odprla nekatera metodološka vprašanja, ki so ustni zgodovini pripomogla k afirmaciji znotraj zgodovinske stroke.


Darko PEJIĆ

»KLIO NA KAVČU« – PSIHOANALIZA IN ZGODOVINOPISJE

Prispevek problematizira pristop psihoanaliziranja zgodovinske preteklosti, pri čemer se navezuje na delo Petra Gaya, Freud for Historians. Razmisleku sledi poskus geografske in zgodovinsko pogojene zaokrožitve t.i. psihozgodovine. Osnovna teza prispevka se navezuje na pretirano lahkoto pisanja zgodovine skozi prizmo psihoanalitičnega pojmovanja nezavednega, ki je sicer po svoji definiciji nečasoven in hkrati večen. Redukcionizem na psihološke dejavnike je hkrati širši problem, ki ne zajema samo zgodovinopisja, saj se kot svojevrsten trend pojavlja tudi pri nekaterih drugih disciplinah. Kot pomoč k razmisleku o razmerju med psihoanalizo in zgodovino kot dvema disciplinama, se to pot posvečam bolj poskusom kot njunim dejanskim epistemološkim združitvam.


 

Leave a Reply