Zgodovina za vse 2/2003

Avtorji:

Katja STERGAR

Marjana KOS

Jurij ŠILC

Marija POČIVAVŠEK

Martin PREMK

Članki:

SABLJANJE V ELIZABETINSKI ANGLIJI

NI VSE SREBRO, KAR SE SVETI

KAJ NI TAK, KAKOR DA JE UŠEL HUDIČU IZ TORBE?!

VI MAMCA, PO ČEM PA KROMPIR DASTE?

»KMALO NE BO VEČ POŠTENEGA KONJA ALI GOVEDA VEČ PRI NAS«

Image20

Katja STERGAR

SABLJANJE V ELIZABETINSKI ANGLIJI

Orožja v obliki meča so poznana že iz bronaste in železne dobe, prisotna so bila v starem Egiptu, antični Grčiji in antičnem Rimu. Meč je orožje, ki simbolizira vojno, pravico, vojaške veščine in čast. V 16. stoletju, ko je meč izgubil svojo funkcijo v vojaškem spopadu je prišlo tudi do prvih pravih razlik med vadbo in bojem ali tekmovanjem. Konec 15. stoletja so se v Nemčiji začele razvijati sabljaške nevojaške združbe kot Marxbrüder in Federfechten, ki so vodile sabljaške šole in predstavitvene turnirje. Zlasti v Italiji so se v tem času že uveljavila osnovna načela, ki so kasneje postala podlaga za moderno evropsko sabljanje. Evropski vojaki, vitezi in celo meščani so vadili samoobrambo s kombinacijami krajšega in daljšega orožja, z učinkovitimi elementi ruvanja, boksanja, metanja in brcanja.Elizabetinska doba je prinesla veliko revolucijo v orožju, razlikovanje med vojaškimi dvoboji ter sabljaško umetnostjo je postalo vedno bolj očitno, enak je ostal le še cilj – zadeti in ob tem ne biti zadet, kar je še dandanes osnovno načelo tudi športnega sabljanja. Elizabetinska Anglija je bila raj za sabljaške navdušence, dovolj je bilo šol različnih mojstrov, na voljo je bila množica raznolikega orožja, poleg tega pa skoraj ni bilo verjetno, da bi lahko zmanjkalo nasprotnikov, ki so to postali po lastnih željah ali zaradi okoliščin, ki so jih v dvoboj prisilile.

 


Marjana KOS

NI VSE SREBRO, KAR SE SVETI

Ljubljanski zlatarski ceh se uvršča med najmanjše v tem mestu. Nastal je vsaj leta 1660, od takrat so njegova prva poznana pravila. Pred tem časom je znanih komaj nekaj tu delujočih zlatarjev, prvi se omenja leta 1301.

Konec 18. stoletja je bila zlatarska obrt že nekaj časa v težkem položaju. V pehanju za preživetjem in višjo življenjsko ravnijo so ljubljanski obrtniki, tu imam v mislih predvsem zlatarje, skušali marsikatero določilo pravil tolmačiti sebi v prid, a se ni vedno obneslo. Čeprav so v tem času v Ljubljani delovali le štirje mojstri, kaže, da niso živeli v zgledni slogi. Bili so si tovariši, a tudi neusmiljeni tekmeci.

V začetku leta 1800 je vladala v zlatarskem cehu nedopustna samovolja. Sestanki ceha so potekali brez navzočnosti komisarja, izvedelo pa se je tudi, da je vajenec vdove Franziske Löschl (ločene Hoffer) vsaj pol leta delal samostojno, brez vsakega nadzora, in bil ravno tako brez vednosti komisarja tudi odpuščen, šušljalo pa se je tudi, da zlatarji goljufajo pri označevanju srebrnih izdelkov.

V želji po preživetju so obrtniki posegali po vseh mogočih sredstvih, prav so jim prišli tudi dvajset in več let stari grehi tovarišev. V tako majhni cehovski združbi, kot je bila ljubljanska zlatarska (srebrarska), je bilo najbrž težko karkoli skriti, prav tako pa je maloštevilnost omogočala večjo povezanost in način “roka roko umije”.

 


Jurij ŠILC

KAJ NI TAK, KAKOR DA JE UŠEL HUDIČU IZ TORBE?!

Zmage in porazi priorja Favsta Gradiška, čudodelnega zdravnika na Kranjskem

V začetku 19. stoletja je bil na Kranjskem zelo vpliven duhovni vodja homeopatov prior reda usmiljenih bratov Favst (Matej) Gradišek, ki je bil od leta 1807 tudi upravnik ljubljanske deželne civilne bolnišnice. Ko so Francozi 1811. razpustili red usmiljenih bratov, se je Gradišek preselil v Šmartno pod Šmarno goro, kjer je nadaljeval z delom v svoji homeopatski ordinaciji do smrti leta 1837. V pričujočem prispevku opisujemo nenavadno življenjsko pot tega samosvojega »čudodelnega« zdravnika, rojenega 1. septembra 1776 v Gameljnah pri Ljubljani.

 


Marija POČIVAVŠEK

VI MAMCA, PO ČEM PA KROMPIR DASTE?

Ljubljanska tržnica v Hribarjevi dobi

Avtorica na osnovi arhivskih virov predstavi ljubljansko tržnico v času 1900–1910. V času županovanja Ivana Hribarja so tržni prostor preselili na mesto, na katerem je prej stal licej. V ta čas segajo tudi začetki razmišljanj o gradnji pokrite tržnice, za katero so tedaj celo že izdelali načrte. Leta 1908 so sprejeli nov tržni red, ker je bil stari že precej zastarel. V razpravi sta predstavljena tudi sistem in vloga tržnega nadzorstva, kar je z delovanjem trga neločljivo povezano. V nadaljevanju zvemo več o živilih, ki jih je v tistem času ponujal ljubljanski trg, nazadnje pa avtorica osvetli tudi problem draginje, ki se je začela kazati v tistem času in je prizadela predvsem nižje in delavske sloje.

 


Martin PREMK

»KMALO NE BO VEČ POŠTENEGA KONJA ALI GOVEDA VEČ PRI NAS«

Nekaj podatkov o tihotapstvu čez Javornike med vojnama

Avtor je na osnovi arhivskega in časopisnega gradiva, literature ter ustnih virov orisal tihotapstvo iz Loške doline čez Javornike v času med prvo in drugo svetovno vojno. V uvodu je prikazal nastanek »rapalske meje« in spremembe, ki jih je nova meja s svojo infrastrukturo prinesla v Loško dolino. Orisan je tudi položaj Loške doline med vojnama, posebno pa vpliv gospodarstva na življenje ljudi. Nato je na podlagi treh ustnih pričevanj in ostalih virov opisan potek tihotapstva. Največ se je tihotapilo konje, pa tudi ostalo živino, meso in tobak. S tihotapstvom so služili praktično vsi domačini, ki so bili sposobni oziroma so si upali čez mejo. Tihotapilo se je ves čas, od »demarkacijske linije« ob koncu prve svetovne vojne do začetka druge. Trgovino s pretihotapljenimi konji so vodili lokalni trgovci, ki so domačim fantom plačevali, da so konje dostavili čez mejo. Fantje so za dostavo konja čez mejo prejeli znesek, ki je bil skoraj enak mesečni plači delavca na žagi.


 

Leave a Reply