Zgodovina za vse 2/2002

Avtorji:

Slađana HVALEC

Andrej PANČUR

Dragan MATIĆ

Nataša STARIČ

Janez POLAJNAR

Članki:

Po sledeh zgodovinskega Dracule, romunskega kneza Vlada Ţepeşa

Boj obrtnikov proti konkurenčnemu prisilnemu delu

Takta pa ta človek gotovo ni imel

»Zaslužijo res učiteljice toliko kakor učitelji?«

Jegličeva skrb za narod in njegovo nravnost

Image18

Slađana HVALEC

Po sledeh zgodovinskega Dracule, romunskega kneza Vlada Ţepeşa

Vlad Dracula z vzdevkom Ţepeş (Cepeš) je v treh različnih obdobjih (1448, 1456-1462 in 1476) sedel na prestolu Vlaške, ene izmed treh romunskih dežel. V nemških, turških, bizantinskih in slovanskih (ruskih) dokumentih je bil opisovan kot izredno okruten vladar. Poleg slavnih bojev s Turki, je bil najbolj znan po količini krvi, ki jo je prelil. Med njegovimi žrtvami niso bili samo Turki, temveč tudi domači Romuni, Nemci, Madžari in Romi, njegovo najljubše orodje mučenja in usmrtitve pa je bil kol. Zaradi tega so ga Turki poimenovali Kaziklu-beg, knez, ki nabija na kol.

Ime in oseba Vlada Ţepeşa je že za časa njegovega življenja postala zastrta s tančico mitov in legend. Medtem ko nam bizantinski in ruski dokumenti poročajo o pogumnem bojevniku proti turškim nevernikom ter modrem in pravičnem vladarju, nemški letaki pripovedujejo o: »pošastnem in krvoločnem knezu imenovanem Dracula, ki je počenjal takšna nekrščanska dela kot so ubijanje ljudi z nabijanjem na kol, rezanjem na koščke, kuhanjem živih mater in otrok ter silil ljudi v ljudožerstvo.«


Andrej PANČUR

Boj obrtnikov proti konkurenčnemu prisilnemu delu

V drugi polovici 19. stoletja je obrt pod udarci industrializacije doživljala globoke spremembe. Za razliko od drugih obrtnikov na Slovenskem pa so se ljubljanski obrtniki pritoževali predvsem nad konkurenčnim obrtniškim delom, ki so ga morali opravljati zaporniki iz prisilne delavnice in kaznilnice. Vendar je v tem času prav prisilno delo veljalo za poglavitno prevzgojno sredstvo različne “delomrzne” marginalne skupine. To temeljno nasprotje med gospodarskimi interesi obrtnikov in interesom javnosti za prevzgojo je bilo mogoče rešiti samo z omejitvijo prisilnega dela na tiste gospodarske panoge, ki niso neposredno konkurirale obrtnikom.


Dragan MATIĆ

Takta pa ta človek gotovo ni imel

Preganjanje ustavovernih uradnikov na Kranjskem

Avtor predstavlja primer, ki je bil sam po sebi trivialen, pritegnil pa je veliko pozornost, saj je postal predmet strastnih razprav v parlamentu in besnih časopisnih polemik. Državni poslanec Tomaszczuk je spomladi 1886 v dunajskem parlamentu, poleg drugih obtožb, ki naj bi dokazovale kako vlada (posebej pa deželni predsednik Winkler) zatira kranjske Nemce, predstavil Winklerjev odlok. S tem odlokom so se po Tomaszczukovi oceni uvedle inkvizicijske metode, saj se je sililo ustavoverne uradnike k izražanju osebnih stališč v zvezi z vladno politiko, tj. pisnim odgovorom na precizna zastavljena vprašanja. Slovenska stran je zavračala obtožbe in dokazovala, da je šlo zgolj za tri uradnike, ki so obdržali službe ter s tem izpraševanjem dobili zgolj namig, da se brzdajo in javno ne proklamirajo protivladnih stališč. Hkrati so Slovenci razkrivali nečednosti prejšnje nemško -liberalne vlade, ki je brez pravega povoda kazensko premeščala slovenske uradnike v najbolj zakotne dele monarhije.


Nataša STARIČ

»Zaslužijo res učiteljice toliko kakor učitelji?«

Z državnim osnovnošolskim zakonom (14. 5. 1869) so postale učiteljice formalno enakopravne učiteljem, čeprav so v praksi dobivale nižje plače. Učiteljice na Koroškem ter na Goriškem in Gradiščanskem so prejemale 80% plače od leta 1870, na Štajerskem so 80% plače uzakonili 1. januarja 1872, na Kranjskem pa konec leta 1872. Štajerski deželni zbor je sprejel sklep o izenačenju plač učiteljev in učiteljic konec leta 1873, leta 1875 pa se je podobo odločil tudi kranjski deželni zbor. »Argumenti«, s katerimi so nastopali nasprotniki izenačenja plač, se v teku desetletij niso spremenili. Ko je leta 1897 Slovensko učiteljsko društvo v posebni spomenici predlagalo, naj učiteljice prejemajo nižje plače od učiteljev, so se slovenske učiteljice organizirale v društvo in se z njegovo pomočjo borile za svoje pravice.


Janez POLAJNAR

Jegličeva skrb za narod in njegovo nravnost

V razpravi avtor raziskuje dejanje ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, ki je že v prvem letu svojega škofovanja v skrbi za narod in njegovo nravnost odkupil večino Cankarjeve pesniške zbirke Erotike in jo zažgal. Avtor opiše odmeve na dejanje v družbi konec 19. stoletja in poskuša razjasniti vzgibe, ki so škofa privedli do odločitve za takšno drastično potezo. Delo je temeljilo na arhivskih virih. To sta Jegličev dnevnik, ki ga v prepisu hranijo v Arhivu Slovenije in fond Antona Bonaventure Jegliča, ki ga hranijo v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani.


 

Leave a Reply